Turni smuki / Triglavsko gorovje / Bohin

Vršaki, 2448 m

21. - 22.4.2000 (+ MatjažE)

Spet se je pokazalo, da pretirano načrtovanje ne prinese nič dobrega. Tokrat smo "morali" osvojiti Kredarico iz Krme, po celotedenskem dogovarjanju (prva varianta: začetek zjutraj in spust naslednji dan, druga: vzpon popoldne in spust zjutraj, vmes smo dobivali še vse bolj čudna poročila o razmerah) sva nazadnje z Matjažem ostala sama, od enega tistih, ki so odpovedali, pa sva dobila vsaj pameten predlog za spremembo cilja.
Po raznoraznih popoldanskih kolobocijah sva ob 20h končno le parkirala pred Blatom. Nahrbtnika sta se nagibala proti 15 kg, vendar je bila hoja prav prijetna - kar v majicah s kratkimi rokavi - sicer je sem in tja hladneje zapihljalo, a se nisva dala. Svetlobe je bilo še dovolj (večji del poti v zadnji dnevni svetlobi, zgoraj pa je pomagal tudi Mesec), tako da čelnih svetilk sploh nisva uporabila. Bojazni, zaradi štirih pred Blatom parkiranih avtomobilov, da bo v zimski sobi potrebno spati na tleh, so bile prazne, prazna je bila namreč tudi soba. Čelki sva nekaj časa uporabljala le znotraj in tudi tu kmalu ugotovila, da nista potrebni, saj je sveča na okenski polici dajala povsem dovolj svetlobe. V nenavadni atmosferi zimske sobe je čas med pogovorom kar letel, tako da sva zaspala šele ob 22:20 - po že nekajkratni uporabi (phe) sem tokrat ugotovil, da lahko kapuco svoje spalke zategnem skupaj, tako da ven gledajo le usta in nos, zato je bilo spanje pri temperaturi 6°C prav prijetno.

Ob 3:29 sva se simultano prebudila tik preden se je oglasil alarm na uri (!?). Preoblačenje, nekaj malega v usta, pospravljanje (spalki in par mokrih cunj sva pustila na zgornjem pogradu) in ob 4:19 sva se odpravila. Svetila sva si s čelnima svetilkama, svetlobe pa je bilo sicer dovolj, da bi se za silo dalo tudi brez. Čeprav mraza ni bilo, saj temperatura v gorah že nekaj dni ni padla pod 0°C, sva na začetku vseeno hodila malo bolj oblečena, dokler nama pred Dednim poljem ni "zakuhalo". Čelko sem med prečenjem planine že ugasnil, na strmini nad njo, porasli z redkim macesnovim gozdom, pa sva si vseeno še svetila, kar pa ni pomagalo, da med izogibanjem kopninam ne bi zašla preveč proti levi. Na srečo sva se uspela priključiti v "pravo" dolinico brez izgube višine, s prečenjem kratke vesinice. Na prvi ravninici ob Kovačičevi glavi sva čelki dokončno ugasnila, med vzpenjanjem po desnem pobočju naju je kratkočasil razgreti divji petelin izpod Kovačičeve glave, ki se nikakor ni pustil motiti, pred odcepom za Slatno pa je hojo popestrilo še par kopnih krp. Pod Prvim Voglom se je povsem razsvetlilo, vendar so prvi žarki pordečili oblačke nad Kopico in Zelnaricama šele, ko sva bila že v sami dolini Za Kopico. Sneg je bil vse od začetka mehak, na trdnega, predelanega sva prišla šele na višini 1900 m. Zalita s snegom je dolina res lepa in do Vrat sva uživala v enkratnem samotnem sprehodu.
Po 20-minutnem počitku in okrepčilu sva sprejela prvo neoptimalno odločitev: namesto na Zadnji Vogel, s katerega bi imela zjutraj več kot 400 m odlične smuke, zanj pa sva imela tudi dovolj pijače, sva se odločila za nadaljevanje proti Vršakom. Ura je bila res šele 7:20, zato je odločitev izgledala normalna. Pod Vrati na dveh krajših spustih najprej izgubiš dobrih 50 m višine, nato pa valovit teren pripelje do ključnega mesta celotne ture, izpostavljene strme prečke pod Vršaki, katere težavnost je odvisna od vrste snežne podlage. Midva sva naletela na še kar dobre razmere, čeprav varljiva 10-centimetrska zgornja plast mehkega snega ni vzbujala pretiranega navdušenja. Poplačana sva bila, ko sva čez kratko strmino prisopihala na Hribarice, kjer naju je pričakalo čudovito sončno vreme (dotlej je bilo kar nekaj jutranje oblačnosti). Dostop na Vršak pelje po JV pobočju, torej ga je potrebno obiti - prečenje čez fantastično pokrajino Hribaric do slemena pod Vršaki, od tam še kakšnih 50 m vodoravno proti desni do vznožja strmega vršnega pobočja zgornjega (najvišjega) Vršaka, od koder je do vrha še 90 m višinske razlike. Matjaž, ki mi je ušel že na prečnici, mi je izpod vrha zaklical naj nataknem srenače, a sem nasvet upošteval šele čez minuto, po nekajmetrskem zdrsu... Pobočje je postavljeno skoraj pravokotno proti jutranjemu soncu, vendar je bilo ob 9h zmehčanih šele prvih nekaj cm, zato sem bil s srenači brez težav v par minutah na vrhu snežišča. Matjaž se je ob mojem prihodu odpeljal do udobnejšega počivališča ob vznožju in mi vrh strmine prepustil lepo stojišče. Smuči in nahrbtnik sem vrgel dol in peš v dveh minutkah zlezel po suhem na vrh, kjer sem se naužil spet enega povsem novih razgledov (ostali vrhovi Vršakov, Vogli, Debeli vrh, Mišeljski greben, Triglav, Kanjavec, itd.).

In potem je bilo na vrsti smučanje: strmo vršno pobočje je bilo skoraj orgazmično, smuka čez Hribarice idealna, senčna strmina pod planoto pa je bila malo trša, vendar še vedno v redu. Izpostavljene prečnice se je Matjaž tokrat lotil z zapetimi čevlji in okovjem (zjutraj sva jo prečila s psi in nastavitvijo za hojo) z argumentom, da imaš tako boljši nadzor nad smučmi in da ob zdrsu enostavno odsmučaš. Izkazalo se je, da je imel prav, čeprav je bilo lažje predvsem zato, ker sem jaz gor grede utrl pravo cesto, po kateri sva se zdaj samo enostavno zapeljala, c c c. Do Vrat sva se povzpela kar brez psov, le z okovjem, nastavljenim za hojo, in tam naletela na prva človeka ta dan - turna smučarja, ki sta zavila na Veliko Zelnarico. Nadaljevanje: prva strmina pod Vrati je bila še odlična, sledijo žal pretežno prečenja, ko sva zavila levo okoli Prvega Vogla, pa se je že začela gniloba. Prečnica pod Slatno je bila napol kopna, zato sva v vpadnici sedla med Prvim Voglom in Slatno odsmučala desno navzdol v kotanjo, kjer se je začela izmenično hoja in vožnja po gnilcu do planine Pri jezeru, zabeljena z vročino in žejo. Ker je tekočine za švicanje že obema zmanjkalo, sva bila že kar pregreta, zato se je nekaj minut ležanja na vlažni postelji v hladu zimske sobe resnično prileglo. Ohlajena sva spet lažje nadaljevala: snega je bilo dovolj do skalne ožine Kuhinje, do konca ravnega odseka (1330 m) sva še malo stružila, zadnjih 200 višinskih metrov pa sva le morala peš. V avtu sva imela v malih možganih le še eno samo misel: hočeva tekočino...