Turni smuki / Italija, Triglavsko gorovjeVrh Strmali, 2201 m |
|
Dnevniški zapis
13.1.2018 (+ Breda, Eva, Jana, Petra, Vida, Iztok) Ogreval sem se za Nockberge, a nisem dobil nobenega sovlagatelja za prevozne stroške, zato sem se pridružil odpravi na Škrbino nad Cijanerico, saj je Aladin tudi za južno stran Poliških Špikov šlogal sonce.V Žlebeh smo začeli pri kasarni gorske finančne straže, za katero sem (v zadnji izdaji Jenčičevega vodnika) šele nedavno prebral, da je najboljše izhodišče za Pecol. In rejs je taku. Cesto proti planoti je prekrivala presenetljivo debela prevleka stisnjenega snega, kar seveda obeta dolgo sezono. Na točki, ko cesta doseže nivo planine, pa spet nekaj novega zame: desno se je odcepila pasja smučina, ki je v nekaj minutah privijugala iz gozda. Koristnost te smeri se je pokazala predvsem ob spustu, saj nam je prihranila nebodigatreba porivanje po ravni cesti. Malo više smo stopili na prečno travniško pot, šli po njej levo ter se kratko povzpeli do prvega hleva, od katerega je ostanek vzpona na dlani. Žal se obljubljeno sonce ni prikazalo, posledično pa je sneg, namesto pričakovanega mehkega, da ne rečem celo mokrega, ostal trd, zato smo ŠnC zamenjali s položnejšo Strmaljo. Bili smo namreč brez cepinov in derez. Da je bila odločitev pametna, se je videlo na edinem strmem prehodu sredi Strmali, čez katerega brez serenačev ne bi šlo. Zaključek je bil vendarle veselejši, za kar sta poskrbeli sončna luknja in lahkotna pasja gaz v suhi kložici. Ko smo pogruntali, da četverica, ki je zadnja ostala z nami na škrbini, prihaja z lublanskega konca, smo jih vljudno zaprosili, naj se poberejo dol in "svojo" meglo odvlečejo s seboj. Okno modrine se je odprlo manj kot minuto po njihovem odhodu.
Sneg je bil odličen, trd z dobrim oprijemom. Če bi imeli sonce do planine, bi spust dobil oceno najmanj +4, a je spodnjo polovico žal zmasakrirala morilska difuza. 
|