Kokovnica, Vrata, 1550 m

18.3.2010 izvidnica
Daljši, tik-pred-pomladni dan sem izkoristil za "poslužbeno" izvidnico za turico, na kateri je težko ujeti prave razmere.
V Grahovšah sem s parkirišča v kamnolomu samo prestopil potok in odpujsal čez veliki položni travnik. Glede na kopno okolico je bil presenetljivo dobro zasnežen. Svet mi je bil s poletnega vzpončka (Slaparska vas - Kriška gora - Tolsti vrh, 2007) znan do malega rovta, više pa sem računal še na kakšnih 100 m gozdarjenja. Toliko bolj me je zato navdušilo, ko sem že takoj za vogalom nad seboj zagledal spodnji rob melišč. Za dodatno zadovoljstvo je poskrbela trdna snežna podlaga, ki je zagotavljala dobro smuko čez mel in ruševje. Škoda, da se je dan že iztekal in da so me upočasnile cokle, tako da sem dosegel le začetek manj zaraščenega in položnejšega desnega boka plazu.
Spustil sem se ob 18:01. Smuka po plazu in rovtu je bila odlična, po kolovozu, ki je bil v zadnjih izdihljajih, je bilo treba tri minutke že peš, travnik nad vasjo pa je padel v superveleslalomskem slogu.
Veličastno popoldansko zračenje!

19.3.2010 (+ JanezN, Klemen)
Po obetavni četrtkovi popoldanski izvidnici sem na pravi poizkus že kar naslednji dan (soboto sta mi zminirala) popeljal bivša Jelovičana.

Do konca moje špure iz prejšnjega dne je šlo lahkotno in hitro, potem pa so spet udarile cokle in naša hitrost se je prepolovila. Še posebno, ko se je pridružilo rahlo zdrsavanje na spodnji, predelani podlagi. Treba je bilo dodati srenače. V žlebu je vršno 10-centimetrsko plast suhega snega počasi zamenjala kloža, ki pa je bila na srečo stabilna. Ker je bilo tudi pomrznjenega zgolj za vzorec, smo po naklonini okoli 35° brez težav prišli do vrha samo s srenači.
Na grebenu sta nas pričakala hladen jugozahodnik in sončni zahod. Kako vse drugačna bi bila videti tura sredi sobote, ko bi se lahko zapeljali do koče na čaj . Da ne omenjam snega, ki bi - omehčan - dovoljeval dosti lažje zavijanje. Tako pa sva midva z Janezom porabljala veliko moči s skakanjem. Za razliko od Klemena, ki je odvijugal kot po smučišču. Ko je pod žlebom kložo zamenjal skorjasti suhi sneg, je smuka postala lažja. Vseeno je bilo slabše kot prejšnji dan, saj se je poznala poznejša ura (z grebena ob 18:10) in s tem večja zaskorjenost. Na rovtu je začela ovirati tudi vse šibkejša svetloba. Na kolovozu, ki mu je v enem dnevu pobralo preveč snega, so se smuči preselile na ramena. Ali drugače: 10-minutni pogovorni vložek. Ko smo prištorkljali do travnika nad vasjo, je bilo s svetlobo že tako slabo, da je bilo treba uporabiti taktiko slepih smučarjev s posebne olimpijade: svetilničar spredaj, neopremljenca takoj za ritjo. Šlo je presenetljivo dobro.