Turni smuki / Italija, Triglavsko pogorjeVišarje (Monte Lussari/Luschariberg), Beračni kugel, 1780 m |
|
Dnevniški zapis
25.1.2014 Glede na snežne (nevarno) in vremenske razmere (popoldne naj bi veter tam pojenal) ter pozno uro, tura kot naročena. Poleg tega tam gori sploh še nikoli nisem bil.Iz Kranja sem odpeljal šele opoldne. Izhodišče sem prepoznal brez težav; na krožišču pred Žabnicami sem obrnil nazaj proti Trbižu ter nato zavil v prvo ulico. Na njej so po vsej dolžini obcestna parkirišča za smučarje. Ker sem bil pozen, je bilo prostora že na pretek, hehe. Takoj za mostičkom na desni, ki služi za prehod smučarjev med smučiščema, sem našel smuško špuro, ki me je popeljala mimo zadnjih hiš, čepečih v klancu nad parkiriščem. Mimo dveh hiš je šla kar po vrtu. Malo nad hišami je konec asfaltne ceste, kolovoz po grabnu pa zapira rampa. Tu so tudi planinski smerokazi. Kolovoz že malo naprej prečka potok in se desno okoli hrbta povzpne v sosednjo, širšo grapo. Šele to je Višarski graben. V njem se je snežna odeja začela debeliti in okolica je postajala zimsko idilična. Kolovoz je bil široko zgažen, zato je bil odličen za hiter tempo vzpenjanja, zelo ustrezen pa je tudi profil "proge", z nekaj dolgimi, strmimi klanci, ki jim vedno sledijo uravnave za oddih. Da gre za romarsko pot, v zgornji polovici dokazujejo "kapelice". Zanimivo, da so bili praktično vsi pešci na krpljah, edini, ki je bil brez, pa je bil Slovenec :). V zaključku me je presenetila še sedežnica med vrhom in Višarsko planino, ki na zemljevidih še ni vrisana. Smučarjev je bilo zaradi pozne ure zelo malo, kar me vsekakor ni motilo, hehe. S širokega sedla nisem sledil prečni poti do vasičke za vogalom, temveč skočil na vršiček Beračni kugel nad njim. Na vrhu me je sicer zajel mrzel veter, ki pa ga je - potem ko sem se preoblekel - zasenčil zame povsem nov razgled. Morda največje presenečenje je bil nenavaden pogled na Rateče. Spust sem začel desno okoli cerkve (drugje itak ne moreš), pod katero za kratko zapelješ na "glavno ulico". Pod spodnjo gostilno si že na smučišču. Smuka me ni navdušila, saj je bila proga ena sama mreža kucljev in gladkih plošč med njimi. Šele v tem trenutku sem dojel, kaj mi je hotel povedati TC z izjavo, da je tu isto kot na podkorenškem poligonu. Kaj hočemo, pač že kakšnih 15 let nisem bil na smučiščih, hehe. Naporno vijuganje je seveda takoj razkrilo mojo bedno smučarsko kondicijo, zato sem se po smučišču svaljkal temu primerno počasi. Pri srednji postaji gondole je bila čez progo potegnjena ograja, saj so spodnji del smučišča že začeli pripravljati za naslednji dan, tabla pa je smučarja usmerjala na gondolo. Karte seveda nisem imel, na srečo pa sta med mojim cincanjem dva smučarja ignorirala prepoved in zapeljala dol. Njun zgled sem takoj posnemal. Seveda ni bilo nobeno presenečenje, da je bil spodnji del proge veliko lepši, hihi. Še posebno uživaška je bila deviško zratrakirana strmina malo pred koncem. Ker sem pod njo zagledal ratrak, sem strateško zavil na desno stran - s tem pa, krompir je krompir, zadel stranski odcep proge, ki me je pripeljal točno na mostič, 30 m od mojega avta.
|