Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stran

Velika Mojstrovka, 2366 m / Sredna Mojstrovka, 2372 m

28.4.2000 Velika Mojstrovka
Dopoldanski sončen preblisk sredi oblačnih praznikov - ob 6:40 sem začel z Vršiča. Na Plazu je bil sneg za hojo idealen, ko sem na Grebencu, na višini približno 2000 m, stopil na smuči, pa se je slika spremenila: vrhnja mehka plast je zdrsavala s trše podlage, tako da sem moral smuči v sneg nabijati. Na strmejšem pobočju Velike Mojstrovke tudi to ni bilo dovoj, dodati sem moral še srenače. Sredi strmine sem za sledmi zavil po prehodu med dvema stenama na desno vesino pod vrhom, ker pa je bil vrh v oblaku, jaz pa prvič tukaj, sem se po poledeneli skorji povzpel na vršni greben preveč levo. Na srečo sta se mi, izkoriščujoč mojo smučino, približala dva Italijana, ki sta nato izginila v oblaku proti desni, zato sem šel po grebenu pogledati v tisto stran in res prišel do vrha.
Smuka je bila še najboljša na zgornji vesini, na osrednjem pobočju je bil sneg že tako zmehčan, da sem komaj zvozil z zavoji k bregu in skoki v zavoj, proti levi do ravninice pod Mojstrovkama pa me je gnilec že tako zaviral, da sem že zbal, da se bom moral še porivati. Čez Grebenec do Škrbine s smučmi na rami. Zelo neraven zgornji, najstrmejši del Plazu je bil presenetljivo najlepše smučljiv, pa tudi spodaj je bilo kar v redu. Ko sem stopil s smuči, sem bil v minuti pri avtu.
Velika Mojstrovka


9.5.2009 Sredna Mojstrovka - Drevesnica (+ Darinka, Urša, Eva)

Snega je bilo še vedno noro veliko in Plaz je bil debelo zalit, tako da pod škrbino sploh ni bilo nobene strmine, ki se pokaže ob tanjši snežni odeji. Ker je bilo tako toplo, da ponoči ni zmrzovalo, smo se do škrbine brez najmanjše težave povzpeli s smučmi. Začetni del Grebenca je bil, po običaju, kopen, na smuči smo spet stopili na začetku prečnice proti Veliki/Zadnji Mojstrovki. Razen Darinke, ki je zavila na Malo, smo se odločili za "Srednjo" Mojstrovko (interna turnosmučarska oznaka za najvišjo točko Mojstrovk, 2372 m), kamor sta nam vlekla smučino dva Avstrijca. Jutranjo jasnino so medtem zasenčili oblaki, žive barve je zamenjala siva, kar pa je snegu pomagalo zgolj toliko, da ni še bolj zgnil. Ker se je 30 cm novega snega prvima zdelo preveč sumljivih, sta že po prvi tretjini pobočja obrnila, v vodstvu pa sta ju zamenjala dva Ločana. Na smučeh sta vztrajala do zadnjih 100 m, potem sta se odločila za pešačenje. Pod smučmi se je namreč vse bolj plazilo in enkrat sem za minuto celo obtičal med dvema hitro polzečima "potokoma". Peš je šlo nepričakovano zanesljivo in enostavno (sploh nam, ki nismo gazili) in hitro smo bili na grebenu.

Spust po vršni strmini je bil, hm, malce nenavaden. Že v prvem zavoju sem sprožil površinski plaz in v tem slogu je šlo vse do spodnje četrtine pobočja. Brez proženja plazov je bilo mogoče vijugati le po počiščenih pasovih. Na srečo je snežna masa drsela razmeroma počasi in ni bila preveč globoka, zato s tem niti nismo imeli večjih težav. V "potokih" se je celo dalo smučati, vseeno pa namerno raje nismo izzivali. Resneje so narasli le trije plazovi, ki so pridobili več mase in hitrosti, pa še ti bi bili nevarni šele, če bi koga ujeli niže.
Čeprav vršno pobočje ni bilo ravno zanič - vijuganje je bilo kljub opisanemu plazenju pravzaprav kar ugodno - se je pravo uživanje začelo šele v njegovem vznožju. Do 1900 m smo veleslalomirali po mehkem novem snegu, niže - v omehčanem srencu - pa je postalo še malo lažje, čeprav je bila površina bolj neravna. Proti Drevesnici, kamor sem smučal prvič, je treba obvezno izbrati desno stran doline! Po levi smučaš edino v primeru, če se nameravaš povzpeti na Vratca in nadaljevati po Plazu, kajti niže so na levi strani skoki. Z enim kratkim presledkom čez kopno melišče smo prismučali povsem do gozdne steze, ki se nato v nekaj minutah spusti do potoka, tik nad slapom. Še par minut do ceste in po njej zložno na prelaz.