Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stran

Velika Dnina, ~ 2440 m

17.5.2003 (+ Eva)
Četrt ure nad Kočo v Krnici sem komaj odbil resne revizionistične predloge (ponujalo se je pobočje pod Kriško steno), takoj za mestom, kjer pot na Špik zavije levo čez melišče, pa se je vendarle prikazalo debelo založeno snežišče. Ufff... V pasu ruševja je sicer precej več gladkih pragov, kot sva jih imela v spominu (in vsi so bili kopni), na odprtem pa se je takoj pojavila snežna odeja, ki je odpravila še zadnje dvome. S srenači na smučeh sva se v sončnem vremenu z vsakim metrom bolj navdušena sprehodila povsem do vrha popolnoma zalite Velike Dnine.
Spust (ob 11:50) po deviškem snegu je bil seveda oh in sploh. Pod Škrlatico je bilo snega že manj, a je bila prečnica še vedno lepo smučljiva, zaključila pa sva po snežnem jeziku levo od pristopne smeri skozi ruševje, po katerem sva se pripeljala vse do 1730 m. Sledilo je kar dobre pol ure zabavnega prebijanja skozi goščavo, s katerim sva se izognila tudi vsem pragovom. Po 150 vm peš spusta sva se za 150 vm povzpela še po atraktivni grapi, ki pada izpod Špikove škrbine, tako da sva za konec v kratkih rokavih navijugala novih 300 vm.

6.6.2004 Špikova škrbina - Velika Dnina, ok. 2330 m (+ Urša, Eva, Tomaž Š, Aleš)

Sneg se je pričakovano prikazal malo preden označena pot na Špik zavije čez melišče v levo, manj pa smo pričakovali, da bo v njem toliko kamenja. Vzpon po grapi proti Špikovi škrbini je bil prijeten, razen zglajenih kopnih skal v zgornji ožini, ki so nam razblinile še zadnje misli na smučanje po grapi (III, prehod S4), zato smo s Špikove škrbine nadaljevali proti Veliki Dnini. Po 250 m smučanja pod Malo Ponco smo dobre četrt ure peš prečili do snežišč pod Veliko Ponco, kjer smo stopili na smuči in se povzpeli v zatrep krnice (najbolj zagrizeni povsem pod steno, okoli 2480 m, nekateri smo imeli dovolj že prej).
Do višine bivaka smo lepo smučali po nekaj dni starem mehkem snegu, ki ga je bilo okoli 15 cm, nižje pa vse bolj po normalnem poznopomladnem srencu veselcu. Pobočje pod Škrlatico je bilo še neverjetno dobro zalito in tudi v ruševje smo se zapeljali po 20 m širokem jeziku, prvem levo od običajnega prehoda. Na 1700 m se je sneg končal, vsega 20 m desno smo že stopili na "pot", na kateri nas je čakal samo še zadnji od sitnih pragov, po 100 metrih pešačenja pa smo tik nad prečnico v desno še zadnjič stopili na smuči ter odvijugali do konca snega na 1400 m.
(Pozor: grapa je zelo izpostavljena zapadnemu kamenju, zato vanjo samo v zanesljivih razmerah!)