Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stranStenar, 2501 m |
|
27.4.2004 (+ Urša, Eva, Tomaž C, Matjaž E, Tonček, Aleš, Robert) Pri organiziranju sem skoraj malo pretiraval, nabralo se nas je namreč kar osem. Do parkirišča pred Aljaževim domom smo se pripeljali brez omembe vrednih težav in takoj stopili na smuči. Pot pod Steno so nam popestrili plezalci v Slovenski, ki smo jih lahko spremljali na snežiščih proti Macesnom in na prečnici k Belim platem, pozneje pa se je naša pozornost preusmerila na prelepa osončena, nesplazena snežišča proti Luknji. No, mi smo kmalu nad grmovjem zavili desno k Bivaku pod Luknjo in po četrt ure, ko se je naša četica zbrala skupaj, nadaljevali s prečenjem melišč pod Bovškim Gamsovcem do Sovatne, ki nas je sprejela z zmehčanim snegom. Do kotanje pod osrednjim žlebom smo se na vročem soncu neverjetno preznojili, nato pa se nam je nasmehnila sreča, saj so običajno nezaželeni oblaki poskrbeli za prijetno senco. Žleb je zelo strm in spodaj tudi ozek, zato smo pod njim (vsi razen enega) smuči pospravili na nahrbtnike, tisti, ki smo jih imeli, pa smo si nataknili tudi čelade, saj leži žleb tik pod steno Stenarja, iz katere so že dopoldne leteli posamezni kamni. Nad naslednjo strmino, ki smo jo premagali po špičkah (našli sta se tudi kamikazi na smučeh, a to je daljša zgodba), smo bili že na višini 2000 m. Spet tabor - zbiranje zaostalih in malica. Zdaj so bile pred nami položne konte pod Dovškimi in Stenarskimi vratci, zato nas je pet nadaljevalo na smučeh, trije pešci pa so bili s snegom prav tako zelo zadovoljni. Ko smo na 2150 m za nekaj minut ujeli prepočasi dvigajočo se meglo, smo se ločili - pešci so tvegali z bližnjico po desni strmini, smučkarji pa smo šli na zanesljivo, proti Stenarskim vratcem. Oboji smo imeli prav, megla se je kmalu razkadila, srečali pa smo se malo nad vratci. To je bil tudi vrh ture za manj opremljene, izpostavljena strma gredina, ki pelje na vršno pobočje Stenarja, je namreč poleg cepina zahtevala tudi dereze, zato smo nadaljevali le trije "ferajnovci". Začelo se je sicer s coklami, druga, strmejša polovica prečnice pa je bila samo za užitek. Ko smo na kuclju nad izstopom ponovno pripeli smuči, smo bili prepričani, da je preostalih 130 m formalnost, a smo se močno ušteli. Zaključnih nemarno strmih 50 metrov nas je pričakalo z debelo plastjo južnjaka, ki je po daljšem boju premagal našo trmo (zraven nas je direktno v hrbte žgalo tudi sonce), tako da smo do vrha nazadnje prigazili s smučmi v rokah.Spuščati smo se začeli malo pred drugo popoldne. Jugovino na strmini smo sicer povsem splazili, vendar smučanja to ni motilo. Nato pa smo se ustavili na sedelcu pred gredino. Po dobri minuti sem ugotovil, da je bolje poskusiti prvi, kot pa cvikati ob pogledu na soborca. In seveda je šlo z lahkoto. Na klože novega snega nisem naletel, sneg je bil mehak, vmes sem potegnil štiri zavoje za znižanje višine, sicer pa sem samo prečil. Urša in Robert sta bila hitro za menoj in potem smo z adrenalinsko podporo odsmučali po krasnem snegu do naše glavnine, ki se je medtem zabavala s smučanjem lepe strmine med dvema kontama. Lepa smučarija se je nadaljevala tudi v srednjem delu Sovatne, s tem, da smo se po strmem žlebu, ki se je šele med spustom prikazal v pravi luči (beri: strmina a la Jalovčev ozebnik), odkotalili čim hitreje, saj je zdaj iz stene ropotalo že skoraj enkrat na minuto. Pod žlebom smo vpadli v globok gnilec, prečnica proti bivaku nam je šla po špuri presenetljivo dobro od smuči, pod Steno pa smo v sicer še vedno napol gnilcu spet krasno vijugali. Po dnu doline smo se v nekakšnem sprehajalnem tekaškem slogu ležerno pripeljali do avta. Najlepšo letošnjo turo je, jasno, zaokrožilo omizje pri Aljažu. 
|