|
Dnevniški zapis
27.1.2018 (+ Eva, Iztok)
Napovedana oblačnost nas je zavedla v kratek turni smukec.
Parkirali smo pod ledenim zadnjim klancem, 1010 m, tako da nam je do Tinčkove koče ostalo šest minutk hoje, potem pa po traktorskem kolovozu še 100 višinskih metrov do lese, pri kateri se je začel zvezni sneg. Sonce smo (ob 11h) dosegli na zgornjem delu Smokuške planine, v višini planinske koče. Po zložno dvigujoči se dolinici smo brez težav pripujsali do sedla Šija, s katerega je do vrha še zadnjih 100 vm. Severno pobočje Srednjega vrha me je presenetilo z lepo smučljivo podobo, zadnjih 40 višincev pa tudi s trdim snegom, ki je spomnil, da pozimi ne gre podcenjevati nobene ture.
Vrh je razmeroma ozek in z zanimivim razgledom, tako da je gori prav dober občutek. Med malico so nam pogledi največkrat uhajali na južno pobočje Vrtače, ki ga je v spomladanskem veselcu veleuživaško defloriralo kakšnih deset "kolegov" ... (Grrr.)
Senčno severno pobočje nam je postreglo s trdim, le rahlo predirajočim se snegom, na osončenem vznožju Vrtače smo za kratko okusili, kaj smo uspeli zamuditi zaradi neopremljenosti, dolinica je ponudila mehko kložo in v senčnih predelih celo nekakšen pršič, najboljše zavoje dneva pa smo urezali na osončeni planini. Karving! Skozi gozd je šlo netravmatično, pridrajsali pa smo vse do lese, tako da nam je do avta ostalo manj kot četrt ure peš.
Tura se nam je zdela kratka, čeprav gre za solidnih 800 višincev. Presenetljivo lep turni smuk, lepše smučljiv od pričakovanj.
|