Turni smuki / Triglavsko gorovje / Bohin

Slatna, 2077 m

8.4.2000 z Dednega polja
Z avtom po gozdni cesti skozi dolino Suhe do višine 1000 m. S smučmi na nahrbtniku po cesti do razcepa in še nekaj minut proti Blatu, nato po svoje levo skozi gozd do poti Vogar - planina Pri jezeru. Kmalu zatem se je začelo vdirati, zato na smuči in brez ustavljanja do planine Dedno polje, kjer sem si privoščil malico. Na vzponu skozi dol med Kovačičevo glavo in Kredo sem imel zaradi pozne ure že prve težave z gnilcem, zato sem v vpadnici sedla med Prvim Voglom in Slatno skrajšal turo in zavil desno navzgor. Začetna strmina, prepredena s plaziči južnega snega iz prejšnjih dni, mi ni vzbujala pretiranega zaupanja, vendar je kar šlo, nad njo pa je nato sneg z vsakim metrom postajal boljši.
Spust: do sedla s Prvim Voglom idealna smuka (nekaj popuščenih milimetrov), do najstrmejšega odseka solidno, potem pa odvraten globok gnilec do Jezera. V gozdu pod planino je bilo spet lepo utrjeno in po 1h10' in 1080 višinskih metrih neprekinjene smuke sem zraven avta stopil s smuči.

30.5.2004 z Laza na Zadnji Vogel in Slatno (+ Urša, Eva)
Z Blata na Laz je bila snežna odeja enaka, le da malo tanjša kot prejšnji teden. Čez Laz in prvih 150 višinskih metrov po dolini pod Slatno smo pešačili, nato pa se je začel pravljičen sprehod na smučeh po debelo zasneženi dolini in zaporedju dolcev pod Prvim in Srednjim Voglom do vrha Zadnjega Vogla. Po dolgem odločanju med odlično smučljivimi (jugo)zahodnimi pobočji proti dolini Za Kopico in omehčano pristopno smerjo smo se odločili za prvič obiskano lazovško stran. Smuka po južnjaku do ravninice pod Prvim Voglom ni vredna spomina, zato smo se odločili še za kratek, a konkretnejši vzpon skozi Hladilnik, žleb med Slatno in Prvim Voglom. Spust s Slatne je samo potrdil, da smo smučali po napačni strani - položno zahodno pobočje do sedla je bilo krasno, v žlebu pa smo spet rili.

17.2.2007 z Laza(+ Eva, Aleš, Klemen)
Po svoje nenavadna tura. Jasne predstave o razmerah nismo imeli, zato je bil naš cilj zelo nedoločen. Za povrhu sem v ponedeljek in torek tako šepal, da so se mi že prikazovali odkrušeni meniskusi in podobno, zato sem bolj kot o izbiri ture razmišljal o tem, ali bom sploh sposoben smučati. Na srečo se je do sobotnega jutra (očitno le) nategnjena kolenska mišica toliko opomogla, da se potem, ko se je ogrela, skoraj ni več oglašala.
S kopno Ljubljansko kotlino in Gornjesavsko dolino pred očmi smo preračunali, da bi morala biti cesta proti Blatu kopna. Enačbo je motil le neobstoj kakršnegakoli turnosmučarskega poročila iz tega konca. Ampak, kot vemo najdebelejši krompir zraste neumnemu kmetu. Bohinj nas je presenetil že s snegom v dolini in tudi cesta proti Blatu je bila seveda zasnežena, vendar do slapu Suhe splužena in povsem lahko prevozna. Sankališče. Od vznožja klanca do slapu je za mastne denarce (40€ za 3 km) sicer vozil Bohinjec s terencem - kar pa smo mi ugotovili šele, ko smo se pod slapom izvalili iz našega clia.
Skupaj s četico Kamničanov smo se v jutranjem sončku sprehodili po cesti proti Blatu. Oni so nadaljevali proti Krstenici, mi pa po svoje proti Lazu. Smučine so bile urezane že proti vsem trem prvim planinam (tudi proti Jezeru), sledov spusta pa še ni bilo, kar je dokazovalo, da smo po zadnjem sneženju v Fužinskih planinah eni prvih. Sprehod do Laza je bil temu primerno idiličen. Na robu pred planino smo se znova neodločno spogledali. Kam? Prav zgodnji nismo bili, vzdržljivost mojega kolena je bila vprašljiva - najbližji vrh so Ogradi. Hm, prehod na vršno pobočje je morda kopen!? Kaj pa za Debelim vrhom? "Preveč razvlečeno"! A dolinice pod Vogli in Konjskih polic dva še ne poznata? Odločeno!
Čez deviški Laz in valoviti labirint proti dolini Razor smo utirali smučino v predirajoči se skorji, takoj ko smo se začeli vzpenjati, pa so se začele nabirati še cokle. Samo nekaj stopinj bolj proti soncu je bilo dovolj, da se je površina skorje nežno ojužila, psi so se navlažili in cegli so bili tu. Uvodni klanec z macesenčki je, kot vedno, postregel s pršičkom na gladki, trdi podlagi. Skratka, čas je odtekal. Smeri čez Konjske police smo se zaradi pozne ure in zagotovljenih cokel brez obžalovanja odpovedali. Nadaljevanje po senčni dolini pod Slatno je bila drugačna, prijetnejša zgodba. Osrednja strmina je bila tako lepo trda, da smo celo pripeli srenače. Medtem so se nad nami iz nič nabasali oblaki in odpadla je še zadnja dilema, Zadnji Vogel ali Slatna. Poslednje vprašanje je bilo, s čim nas bo pričakal Hladilnik. Nevarna kloža je bila zelo verjetna. In res, iztek pod njim je bil mehko kložast, sam Hladilnik pa nas je - navdušil. Razmera je bila praktično idealna: kompakten zapihan pršič. Čez največjo strmino smo celo z lahkoto odpešačili s smučkami v rokah. Desno nad sedlom se je vabljivo nastavljalo tudi vršno pobočje Prvega Vogla, vendar je vrh v istem trenutku napadel oblak in nam prihranil novo cincanje. Do bližnjega vrha Slatne je ostalo par minut sprehoda. Zgoraj smo se zgrozili nad škandaloznim prizorom: osrednji Julijci v oblakih, Spodnje Bohinjske gore pa v soncu.
Pred spustom smo nekaj mencali. Nebodigatreba povratek čez Laz! Omemba spusta čez Dedno polje in Jezero je bila v hipu soglasno odobrena, nepoznavanju snega navkljub. Samo, da ne bo treba dol grede ponovno lepiti kož... Da bi se odpovedali smuki po fantastičnem Hladilniku, pa seveda ni prišlo v poštev. Na sedlu smo pustili nahrbtnike in v turističnem slogu odvihrali skozenj. Sto metrov ponovljenega vzpona ni vredno omembe. Spust na južno stran nas je v prvi vrsti presenetil z odličnim smučarskim svetom. Sicer sem bil tu pred leti že smučal, a mi je pol pobočja ušlo iz spomina. Sneg je bil razmeroma užiten in, če ne bi bilo difuze, bi bila smuka kar dobra. Pred priključkom na običajno pot proti dolini Za Kopico smo ubrali novo variantico. Prečili smo levo do sedelca in se za njim po idealni strmini spustili do začetka kanala ob Kovačičevi glavi. Med macesni nad Dednim poljem se je našel celo kak zavoj v pozabljenem pršiču, proti Jezeru pa je šlo v glavnem po smučini. Še najnapornejši je bil spust od Jezera do ceste, saj je v gozdu zaradi pomrznjene površine preveč letelo. Do avtomobila smo v glavnem vozili po smučini, spluženi spodnji del pa je ponudil, kako bi rekel, tako lahkotno vijuganje, da je bilo že kar prelahko. Voznik je medtem seveda škripal z zobmi, hehe.