Turni smuki / Triglavsko gorovje / Primorska

Škrbina za Gradom, 2277 m

21.3.2017: izvidnica, do 1260 m
Torek. Na vzponu sem potek "Zlodejeve" steze povsem zgrešil (če ne veš, kje je, jo je skoraj nemogoče najti), dol grede pa ni bilo večjih težav. Na srečo, kajti dan se je hitro iztekal.

24.-25.3.2017 (+ Eva, Iztok, Klemen)
Kraljevska tura te zime. Zvečer iz Zadnje Trente, po "Zlodejevem" prehodu, do Zavetišča pod "Pičko". Zjutraj na Škrbino za Gradom in spust nazaj v dolino. Prismučali smo vse do višine 1200 m.

S parkirišča v Zadnji Trenti smo uspeli štartati šele ob 16h, tako da je bilo jasno, da bomo zavetišče težko dosegli pred nočjo. S kopnim delom ture smo opravili po hitrem postopku, saj mi je bila pot dobro znana. V Koritu nas je pričakal večerni pobočni veter, kar je pomenilo konec uporabe kratkih rokavov, v zatrepu pa odsek novejšega snega, v katerem se je globoko ugrezalo, zato so se poslovile še kratke hlače. Pred nami je bila glavna uganka ture: kako premagati strmo stopnjo. Jasno je bilo edino to, da je treba iz zatrepa Korita zaviti po plazovini levo gor. No, slabih sto metrov više se je prikazala grapica, ki nam je pokazala osnovno smer prehoda. Prvo kopno stopnico smo obvozili med drevesi, ne preveč prepričljivo zasneženo nadaljevanje grapice pa na srečo ni bilo pomrznjeno, zato je šlo še naprej samo s čevlji in palicami. Več dela nam je povzročil obvoz druge kopne stopnice, saj je gnili sneg nudil zelo slabo oporo. Potapljali smo se do podlage, še najbolj v pomoč so bile pri tem veje grmovja. Na srečo smo se do vrha strme stopnje prebili brez incidentov, če ne računam namočenih rokavic. Nad prelomnico smo z veseljem prestopili na smuči. Ker je ta predel popoldne v senci, je bil sneg dovolj kompakten, da ni bilo nevarnosti plazu, hkrati pa dovolj mehak, da je bilo napredovanje lahko. Idilo je pokvarilo le sonce, ki je medtem zašlo, čeprav smo imeli do zavetišča še dobrih 500 višinskih metrov. Hm, hm. Uro pozneje je pošla zadnja svetloba in padla je trda tema, zato smo oblikovali "konvoj" z žarometom na čelu in začelju. Nastala je tudi pomrznjena skorjica, ki pa se na srečo ni resno strdila. Videlo se ni nič, zato smo naklonino snežnega jezika pod zavetiščem dojeli šele, ko smo se zaleteli vanj. Potem smo pomol, z nekaj malega spusta, rajši obvozili desno naokoli, kjer je prehod netežaven.
Še dobro, da zima ni bila prebogata s snegom, sicer je vprašanje, ali bi našli vhod v zimsko sobo, saj nismo vedeli, kje se nahaja. Tako pa je pol vrat gledalo ven in smo jih, s cepinom in smučo, izkopali v desetih minutah. Prvi pogled v notranjost nas je močno razočaral, saj smo ugledali gole plohe, ampak potem smo opazili pet naslonjenih jogijev in zalogo lepo ohranjenih dek. Odlično! Informacije o kapaciteti, ki jih dobiš na svetovnem spletu, obljubljajo prostor štirim do šestim prenočevalcem, fakt pa je takle: ker sta v zadnjem delu stala dva rezervoarja za vodo, je bilo na tleh prostora le za štiri jogije. Skratka, podatki niso bili čisto lažni, dejansko lahko prespijo tudi več kot štirje gorolazci. Po sistemu "mi se mamo radi", namreč. :)

Zjutraj smo šlafali na polno, zato smo šele ob 7h opazili, da se skozi špranje močno blešči. Zunaj nas je čakalo prijetno presenečenje, o napovedani koprenasti oblačnosti namreč ni bilo ne duha, ne sluha, pač pa je bila nad nami popolna šajba. Čudovito.
Ker je bil sneg, presenetljivo, pomrznjen, se nam ni mudilo; štartali smo šele po osmi uri. Za zajtrk smo odsmučali strmino, ki smo se ji bili zvečer izognili. Na vstopu v krnico, ki jo obkrožajo Špiček, Vrh Zelenic, Mali Ozebnik in Pelc nad Klonicami, nas je pogled proti Škrbini za Gradom spravil v rahle dvome, kajti strmo pobočje pod njo je bilo v senci in - tako je vsaj kazalo - pomrznjeno. Vendar je bilo od blizu lepše: v senci pod Škrbino nas je čakal zelo uporaben suh sneg, ki je obetal varno smuko, ugoden pa je bil tudi za vzpon z derezami. Škrbina nas je, namesto z udobnim sedlom, pričakala z ostrim zametom, ki je na drugo stran ponujal zračen pogled proti Bavšici. Midva z Iztokom sva si nekaj metrov niže s cepinom izkopala poličko za pripenjanje smuči, Klemen in Eva pa sta - ni mi bilo jasno, čemu - s smučmi na nahrbtniku odpikala v smeri vrha Malega Ozebnika.
Strmina ni prehuda, smuka je bila v redu, za moj okus je sneg le malce preveč grabil. Kam sta bila rinila "čudaka", sem dojel šele, ko se mi je 30 m niže odprl pogled na vršni greben Malega Ozebnika - na sonce pod vršno pečevje, kjer se je ponujala strma smučljiva flankica. V bistvu je možno celo smučanje čisto z vrha, vendar pa je bila menda na vmesnem prehodu snežna prevleka sumljivo tanka. Kakorkoli že, najbolj uživaško vijuganje dneva smo doživeli nad dnom krnice, ki je bilo zjutraj osončeno in je postreglo z idealnim veselcem, oziroma putrčkom. Prostrano pobočje 'pod Rokavci' je žal razočaralo. Seveda ne s konfiguracijo, temveč s snegom, ki je bil povsem gnil. Sprva se zaradi tega sicer nismo sekirali - dokler s strmih flank nismo začeli sprožati obsežnih plazov. Le-ti nam sicer niso bili nevarni, saj so se rojevali počasi in za ritjo, vendar pa so požrešno pridobivali maso. Zadeva je bila zaskrbljujoča predvsem za strmo stopnjo nad Koritom. Na srečo se je izkazalo, da je spodnji del snežišč, pod steno Vršaca in Konjem, ob 11h dopoldne že v senci, pa tudi strmejši odsek nad grmovjem je bil kompaktnejši od bojazni. Zadnje dileme je razrešil Klemen, ki je v grmičasto strmino kar zasmučal. Ker je bil osrednji, "poteptani" žlebič prekinjen z dvometrsko kopno stopnico, smo odrudarili skozi strmo grmovje na njegovi levi strani. Začuda je šlo prav v redu, predvsem pa veliko udobneje in zanesljiveje kot peš. V žleb smo se priključili le za tri metre, potem pa desno med drevjem brez težav dosegli odprto plazovino nad Koritom. Njen najbolj razriti srednji del smo obvozili po dobro smučljivem gozdu na desni, niže pa prečili v Korito in po njem prismukali vse do višine 1200 m. Prekrasno turo je zaokrožil kratek peš sestop v toplem zraku.

(Tura po sledeh bovške legende turnega smučanja je le teden pozneje dobila šokanten "zaključek": Igor Zlodej je na Višu poslednjič obiskal svoje gore.)