Turni smuki / Karavanke

Poden - sedlo Vrtača, 1845 m

Dnevniška zapisa

30.3.2003 (+ Eva, Andrej Po., MatjažE)
Spet smo spoznali nov kotiček - čudovito dolinico Poden pod severnim ostenjem Vrtače - Zelenjaka - Palca. Glede na (pre)toplo vreme smo se odločili za senčno turo, kar pa nam ni prav dosti pomagalo - za dobro smuko bi se morali spustiti vsaj ob 9h, mi pa smo se ob 8:40 šele odpravili od Podnarja. Pa tudi - v senci je bila le spodnja polovica smučišča. Snega je bilo v dolini še dovolj, tako da smo po tekaški progi in turni smučini (ves čas po kolovozih po desni strani položne doline) brez problemov pridrsali do začetka strmine. Sledilo je 100 vm vzpona skozi goščavo, potem se je pred nami odprlo široko smučišče, eno najlepših v naših hribih! Široko, strmina ne preseže 30°, razen morda na dveh, recimo temu, zožitvah. Da ne omenjam možnosti privlačnega podaljška ture do Stola. Ni čudno, da je tura pri Avstrijcih precej popularna, no, mi smo imeli še posebno srečo, da smo zadeli celo nekakšno turnosmučarsko tekmo (ali pohod) - na sedlu so nas celo spraševali po štartnih številkah. Sonce je žgalo, tako da nismo niti pomislili na morebiten naskok na katerega od vrhov. Niti na bližnjo Svačico se nam ni dalo.
Spust po gnilcu sicer niti ne bi bil pretirano zanič, če nam naša lepotica s svojim filmskim smučanjem ne bi pobrala vse volje! Vraga, a bo res treba kupiti te karvn..., mmm, krav..., hm, karving smuči??
Načrt: naslednjič bo v tem koncu padel Žleb med Vrtačo in Zelenjakom! Iz doline izgleda super, skoraj konkurent Jalovčevemu ozebniku, le da je (bojda) manj težaven.

1.4.2008 (+ Andrej Pr., TomažŠ, GregaŠ)
Vremenska napoved je obljubljala sonce, glavni plazovi bi morali biti že speljani in tako smo vzeli dopust, z načrtom: iz Podna na Stol. Začelo se je obetavno, s pol metra snega pri Podnarju in enim samim avtomobilom pred nami. Prvi sončni žarki so ravno rdečili meglice okoli vrha Vrtače, ko smo se odpravili po lepo pomrznjeni tekaški progi. Glede na to, da smo imeli časa več kot dovolj, sem začel z uživaškim tempom - vendar je bilo treba ob prihodu na odprto vseeno počakati nekaj minut na GRS-jevca, ki sta se v gozdu takoj izgubila :)). Na levi smo ugledali ta najbolj zgodnja dva, ki sta se vzpenjala v Žleb med Palcem in Zelenjakom, mi pa smo se usmerili desno, proti sedlu Vrtača. Jutranje meglice so se, namesto da bi se razkadile, vse bolj pretvarjale v oblake, vendar pa nas je bolj od tega motil sneg, ki je bil že zjutraj vlažno mehak. Tega niti ne bi omenjal, če se ne bi pod prvim skalnim čokom, ki štrli iz pobočja sredi vzpona, iz stene Vrtače čisto potiho privalil velik, težak plaz. Šel je vsega 5 m od okljuka naše smučine, 15 m za mojo ritjo. Ko smo zaprli od osuplosti na stežaj odprta usta, se je lep dopustniški dan v hipu spremenil v neprijetno "psihoanalizo". Iz Vrtačine stene se je vsakih nekaj minut privalil nov plaz (na srečo so bili vsi dokaj počasni), mi pa smo se desno od čokov držali splazenega pasu iz prejšnjega dneva in ves čas pozorno opazovali steno nad seboj. Na višini 1600 m je imel Grega tveganja dovolj in se je pametno obrnil nazaj, ostali trije pa smo prodirali dalje. Vmes sta iz Žleba jadrno prismučala tudi tista zgodnja dva. Pri zgornjem čoku sta Andrej in Tomaž zavila na pobočje pod Svačico, katere dve grapi pa meni nista vzbujali zaupanja, zato sem se raje držal splazenega dna (ves čas z enim očesom na Vrtačini steni). Od vrha plaznice sem nekaj časa cik-cakal po mehkem desnem pobočju, ki pa je tam najbolj strmo, idealno za plaz, zato sem kmalu spet zavil v dno, ki je bilo začuda še najbolj kompaktno. Jasno, ves čas sem bil pripravljen, da jo pred morebitnim plazom hitro ucvrem v nasprotni breg. Ležerni uvodni tempo je bil, kajpada, že povsem pozabljen, najbolj dvomljivih 200 m sem kar preletel :). Soborca sta medtem cvikala na prečnici tik pod Svačičino steno, vendar se je tudi tam izšlo brez težav. Na sedlu nas je sprejel močan severozahodnik, okoliški vrhovi pa v oblakih. Da bi se lotili plazno nevarne prečnice pod Jelenčkom, nam ni prišlo niti na misel, zato smo samo zapeli čevlje (no, Andrej je najprej osvojil še Svačico) in takoj odsmučali, ne čakajoč, da bi razmere morebiti postale še nevarnejše.
Sneg je bil mehak in težak, vendar, v naše olajšanje, stabilen, tako da je bilo vijuganje kar solidno. Iz stene so še vedno leteli plazovi, vendar veliko manj zajetni kot prej, tako da jim je na melišču hitro pohajala sapa in nam niso bili nevarni. Za konec nas je presenetilo večje število avstrijskih zaspanetov, ki so okoli 10h šele začenjali z vzponom, česar od severnih sosedov ravno nismo vajeni. No, prvi od njih se je pripeljal nazaj še preden smo se do konca preoblekli...
Moja plazno najnevarnejša tura doslej.