Turni smuki / Triglavsko gorovje / Primorska

sedlo Prag, 2068 m

Dnevniški zapis

31.12.2000 Lepena - Krnsko jezero - Prag (+ Matjaž E)

Novo leto smo nameravali pričakati v Koči pri Krnskih jezerih, kar sva z Matjažem združila s turnim smukom na zadnji dan leta, zato sva, skupaj s Polono, štartala že en dan pred ostalimi. Sam sem prišel iz Lepene do koče šele zvečer. Zadnje pol ure sem hodil po temi, saj sem imel o tem pristopu v spominu precej večjo luknjo, kot sem si mislil. Še posebno me je presenetilo zaključnih 65 m spusta, sicer pa je bila hoja po globoki gazi v mesečini zelo romantična. Zvezdi večera sta bila starejša Primorca, ki sta kot vitamine ponujala šnopc s feferoni, a sta ga "morala" popiti kar sama, saj je bil prava ognjena voda...
Zjutraj se nam ni nikamor mudilo, tako da smo bili malo po 9. uri predzadnji, ki smo odrinili. Zadnji je bil neki Blejec, a o njem pozneje. Do jezera, ko se pot malce spušča, smo z vsakim metrom čutili, da se spuščamo v še bolj leden zrak (pri koči je bilo -10°C), brrr. Peška Polona se je nato odpravila do kasarn za Lepočami, Matjaža pa sva sledila gazi, ki jo je prejšnji dan proti Krnu vleklo nekaj Primorcev, a so zaradi vdiranja do popka odnehali na 1900 m. Čez strmo melišče nad jezerom so jo potegnili zelo visoko, zato občutek v globokem snegu ni bil čisto brezskrben, je pa res, da je pripeljala naravnost do planine Na polju. Pred ravnico je gaz postala že tako globoka, da sva raje zavila iz nje in potem do Praga skoraj ves čas hodila po celcu; s smučmi se je udiralo le okoli 20 cm.
Za komedijantsko točko je poskrbel malce čudaški Blejec, ki naju je ujel na koncu planine. Zvečer smo mu še kazali, kako se odreže in namesti pse, saj je prvič v življenju uporabljal turno opremo, vendar nama je kljub poznemu štartu (dan je trajal samo do 17h!) še vedno prepričano govoril, da bo danes prišel na vrh Krna. Takoj je dobil kodno ime 'Vrh Krna', hehe. No, če je pa tak mojster, naj pa še on malo gazi, sva si mislila in ga spustila naprej. In kaj se zgodi? Po par korakih (ni jih bilo niti deset) se je tako zapletel, da si je uspel odlepiti eno od kož in se nato še z njo tako zavozlal, da sva se v mislih samo prijela za glavo in odgazila naprej.
Na 1850 m je "primorska" gaz zavila desno proti Krnu, midva pa sva nadaljevala po dolinici proti Pragu, sedlu med Vrhom nad Peski in Batognico. Pod prvo prelomnico je sneg začel postajati skorjast, nebo pa je prekrivala vse gostejša koprena, katere meja je bilo ravno področje Krnskega jezera, medtem ko so se gore nad Trento bleščale pod popolnoma jasnim nebom, grrr. Bolj sva se bližala sedlu, bolj se je krepil tudi veter.
Na Pragu je vleklo tako močno, da sva pse brez milosti zatlačila v nahrbtnik, zapela čevlje in takoj odsmučala navzdol. Jaz sem pred tem še dvakrat škljocnil, pa so se mi roke v rokavicah odtajale (in me začele boleti) šele čez četrt ure.
Difuzna svetloba je bila tako neverjetna, da praktično nisi vedel, kaj je gor in kaj dol. V skorjastem snegu sva se zato sprva le previdno poševno spuščala. Potem se je vendarle razsvetlilo, skorjo sva pustila zadaj in začela se je plovba. Ker je bil za ne pretirano strmo pobočje pršič preglobok, je bilo vijuganje zelo naporno, saj se je bilo treba nagniti čim bolj nazaj, sicer je smuči hitro potegnilo pregloboko. Padec ali dva seveda nista izostala.
Pred jezerom sva prehitela Primorce, ki so obrnili tik pod Krnsko škrbino, tokrat zaradi prenevarnih razmer. Pa "Vrh Krna"? Ko se je začelo temniti, nas je že skrbelo, po nekaj promilih pa smo nanj pozabili. Vrnil se je ob 20h, potem ko je vrh Krna dosegel ob 16h...
Prvojanuarski spust v Lepeno je bil precej zabaven. Kljub celcu je bila vožnja po mulatjeri malenkost prehitra, zato sva se dodobra nasmejala visoki umetniški ravni smučanja eden drugega. Odpešačila sva le spodnjih 400 m.