Dnevniški zapis
3.4.2016 iz Medvedjega dola (+ GregaO, MatjažE)
Še najbolj me je vleklo na Tolsto Košuto, vendar poročilo "amazonk", ki so mojo idejo uporabile v soboto, ni bilo najbolj spodbudno. In tako sem prvič zašel v Medvedji dol.
S parkirišča pri Stouhuette smo šli peš do vrha prvega klanca, nadaljevanje pa je bilo še dobro zasneženo. V prijetnem pohodu (zaradi toplega vetriča je bil občutek povsem pomladni) smo med debatiranjem kar mimogrede dosegli odprti svet pod Stolom. Ker sem bil v dolini sploh prvič, sem imel kaj videti: pobočja nad zatrepom Medvedjega dola ponujajo veliko uporabnih prehodov na mejni greben, s čimer me je še posebno presenetil greben zahodno od Stola. Ob pogledu na naš cilj, Vajneževo sedlo, ki je bilo osončeno že od jutra, sta se soborca premislila in glasovala za sedelce na zahodni strani Stola (to je v bistvu normalni prehod na Stol z zahodne strani), pod katerim je bilo pobočje v celoti v senci. In tako smo domnevni gnilec zamenjali s trdo špuro čez Široko rižo, na kateri so mi psi kmalu začeli zdrsavati. Sredi spodnje strmine sem se zato raje začel vzpenjati po svoje. Dokler je bila skorja dovolj mehka, je delovalo, ko je postalo trše in so prijemali samo še robniki, pa se je moje vodstvo spremenilo v zaostanek. Na uravnavi sredi pobočja sva Matjaža dodala srenače. Ampak, ko so stopile na sceno še palice s togimi krpljicami, ki praviloma spodletijo na najbolj neprimernih mestih (za naslednjo zimo jih moram obvezno zamenjati!), mi je prebilo. A sem se za to boril, da bom do grebena hodil kot po jajcih? ;)
Pospravil sem pse in odsmučal pod Vajnež. Smuka po gladkem pasu, med pomrznjenimi pasovi manjših plazovin, je bila dobra, na osončeni prečnici pa je šlo v gnilcu počasi in z veliko izgubo višine. Geckoti so tudi v drugo prijeli povsem normalno. No, za vzpenjanje je bil mehki sneg odličen. Po nekaj minutah sem dosegel normalno špuro iz Medvedjega dola in hitro sem bil pod najnižjim repom pečevja. Predhodniki so večinoma zavili v direktni žleb v Vajnežu (na vršno pobočje izstopi približno na sredi med Vajneževim sedlom in vrhom), jaz pa sem potegnil v bližnjo grapico pod Vajneževim sedlom. Sneg je bil tako dober, da sem se skoznjo brez najmanjše težave povzpel s smučmi. V trdem pa verjetno pridejo prav dereze. Do vrha Potoškega Stola je potem samo še par minutk. Na planotastem grebenu me je zajel zelo močan jugozahodni veter, ki pa mu je bilo moč zelo enostavno uiti; počep nekaj metrov na avstrijski strani, pa sem bil v zavetrju.
Ker soborca nista bila opazila, da sem se po spustu zadegal v nov vzpon, sta po prihodu na greben sicer zastavila prečenje proti Potoškemu Stolu, a sta - še vedno držeč se podmene, da je na soncu gotovo gnilo - na sredi obrnila nazaj. Dejstva so bila na srečo drugačna; smuka skozi grapo je bila odlična, pa tudi čez Dolgo rižo je šlo čisto v redu. Mehki sneg sploh ni bil kak hud gnilec, še posebna prednost, v primerjavi z njunim spustom, pa je bila konstantnost snega. S prilagojeno tehniko sem nizal počasne veleslalomske zavoje. Prečnica desno skozi gozdiček je enostavna in kratka (nobene goščave). Dol po Medvedjem dolu sprva ni kazalo na kak presežek, zato pa je cesta v spodnji polovici doline ponudila popolnoma uživaško vijuganje po putrčku.
Prizorišče analize je bila Stara angleška beznica. Naši kelnarci ni ime Mi..la, kot je natolceval soimenjak, temveč ... :)
|