Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stranpod Kriško steno, ~ 2050 m |
|
pomlad 1989 (+ Milan)
29.1.2000 (+ Matjaž E) Izpod 3. serpentine vršiške ceste pod Mihovim domom v pol ure do Koče v Krnici. Skozi gozdiček nad njo sva še lahko hodila po trdni gazi, na planem pa se je hitro začelo vdirati, zato sva kmalu snela smuči z nahrbtnikov, čez nekaj časa pa dodala tudi srenače, saj je bila snežna skorja zelo trda in spihana, še posebno na osrednji strmini. Nad njo se pobočje precej položi, žal se je tukaj začelo kvariti že prej ne prav briljantno vreme; zapihal je močan veter, raztrgano visoko koprenasto oblačnost pa so zamenjali gostejši oblaki. Zaključila sva na zadnji prelomnici, na ~ 1950 m. Pričakovanja o kratki in lahki turi so se nazadnje spremenila v naporen kondicijski trening, saj sta difuzna svetloba in zavesa 10 cm nad tlemi letečega snega smučanje spremenili v prežanje na "skrita presenečenja". Nižje se je začelo tudi predirati, za povrh pa sem zgrešil še odcep h koči ter moral zato nekaj minut pešačiti nazaj navzgor. 
19.2.2005 (+ Eva, Aleš) Še ena "prehodna" tura med obleganjem virusov. Takole se ti godi, če se družiš s kroničnima pozabljivcema: spisku pozabljenih palic, žoln, očal, hrane, pijače so se tokrat pridružili osebni dokumenti (enkrat bosta še sebe pozabila), zato z avstrijsko stranjo Vajneža ni bilo nič. Pomanjkanje idej smo nadomestili z nadlegovanjem turnih smučarjev po gorenjskih postajališčih... Bohinja in Pokljuke smo imeli za nekaj časa dovolj, v Krmo se nam ni dalo, planiški marš in mraz nam nista dišala, pa smo se zadovoljili s Krnico. Začetek ture nas je razveselil - le kdo ne bi rad od avta takoj odsmučal? Za prestop čez potok smuči ni bilo potrebno sneti, za spomenikom pa so končno prišle na vrsto kože. Za spremembo smo 60 m pod kočo zavili levo čez zasneženo strugo, po gozdu dosegli markacije za Špik in kmalu prišli na razsežno odprto ravan. Usmerili smo se proti levemu od dveh grabnov, v katerem sem do vrha trmaril brez srenačev - "zmagal" sem z lepotnimi napakami; s stopničenjem in na koncu tudi pešačenjem... Pa tudi z znojem in poštenim zaostankom za pozabljivcema. Na vrhu grape sem požrl "ponos", sicer bi do konca ture pridelal še kakšno uro. S srenači je bila hoja po pomrznjenem snegu nato pravi užitek, ccc. Na desni strani zatrepa smo se povzpeli povsem do stene. Strmi uvodni metri so postregli s pršičem in tudi do prve prelomnice je bilo odlično, pomrznjeno osrednje pobočje je bilo nepričakovano dobro smučljivo, enako trdi odseki v naši pristopni grapi, pod njo pa se je začel masaker po skorji, na srečo ne daljši od 200 višinskih metrov. Kočo sem tokrat zgrešil pol manj kot prejšnjič - vzpona navzgor smo imeli samo 35 m. Lepo poteptani dostopni kolovoz do koče se je čez eno uro predstavil kot pravi smučarski zaključek ture. 
9.3.2008 (+ Barbara, Eva, Blaž, Aleš) Turo pod Kriško steno sovražim, vendar vsakih nekaj let, hočeš-nočeš, moram vanjo, kajti nekaterim se zdi zelo dobra. No, priznati moram, da s smučarskega stališča res ponuja velik izkoristek. Pričakalo nas je presenetljivo veliko snega, tako da je bil zahodni žleb (pod Dovškim gamsovcem) izredno široko smučljiv, žal pa tudi tokrat ni šlo brez difuze. Sneg se je precej spreminjal; povsem pod steno Kriškega robu (pod "smrkljem") je bilo celo najti nekakšen spomin na pršič, široko smučišče nad osrednjo strmino je ponujalo mehkužno skorjo s pridihom zapihanega pršiča, v čemer se je dalo z agresivnim smučanjem začuda dobro vijugati, v strmini se je začel svet skorje, ki je bila sprva neobičajno "user friendly", v vznožju pa postala trša, zato je omogočala prikaz raznoraznih originalnih figur. Kmalu smo pogruntali, da je v takem edina rešitev rahlo zastarela, neupravičeno zaničevana plužna tehnika, s katero smo se zelo zanesljivo spustili do koče. Slava ji! Po odžejanju z znanimi napitki z dodatki zeliščnih in čebeljih ekstraktov nam je šla na zratrakirani progi do Lipne trate na roko idealno omehčana podlaga - do preizkusa učinkovitosti blazin na drevesih na zunanji strani ovinkov tako ni prišlo. 
|
