|
23.5.2004
Na poti z Blata na Laz se je sneg začel že na višini 1420 m (pol metra in več), zahodno pobočje Ogradov, čez katerega vodi prehod na vršno pobočje, pa bi bilo, če ne bi zadnjo noč padlo 20 cm novega snega, bolj ali manj kopno. Podobna slika je bila tudi v prvi polovici vršnega pobočja in šele zadnjih 200 m je premoglo podlago starega srenca. Hodil sem v oblaku, z vidljivostjo 100 do 200 m, med vzponom čez vršno pobočje se je skozi meglice že svetlikalo, zares odprlo pa se je šele na najvišji točki.
Čez prvih 200 m smuke se nimam kaj pritoževati, preostanek vršnega pobočja pa je bil podoben loteriji, saj je bilo zelo težko prepoznavati razliko med izboklinami nad skalami in šopi trave, ki jih je prekrival le novi sneg. Čez pol stranskega pobočja sem sestopil peš, potem pa presenetljivo lepo smučal do konca snežne odeje. Ravni odsek je bilo moč brez težav prehoditi brez kož, saj je novi sneg dobro prijemal (tako dobro, da so mi bile med vzponom kože nekajkrat odpadle).
Ne glede na slabo vidljivost ves čas vzpona, je bila tura zelo prijetna, poznal se je pač na pol poletno topli zrak, pa tudi vetra ni bilo. Da ne govorim o ljudeh - daleč pod seboj sem videl le tri pike, ki so prismučale po dolini pod Škednjovcem. Tokrat sem dokončno dojel eno od posebnosti "poletnih" turnih smukov: sončno obsevanje, podprto z odbojem od snega, je izredno močno, zato je potrebna skrbna zaščita!
|