Mali Javornik, 1685 m

9.2.2018 (+ MatjažE)

Vožnja od Jelendola do Medvodja se je odvila pravzaprav lepše kot v kopnem; cesta je bila sicer zasnežena, a gladko splužena.
Po cesti ob potoku Štegovniku sva začela utirati gaz v kakšnih 15-20 cm zadnjega snega, pod katerim je bila še podlaga predzadnjega snega. Do slapu sem zaostal, saj me je "samoobračajoča se peta" Dynafita tlt radical za spremembo začela jebati že na ravnem. Na srečo se je v nadaljevanju zelo umirila in se javila samo še kakšnih desetkrat ... Za lovsko kočo sva prečkala potok, se povzpela gor do gozdne ceste in po njenem levem odcepu dosegla veliko odlagališče hlodov, s katerega zaviješ na novo vlako, ki odpira lep pristop na Mali Javornik s te strani. Žal sva na veliki poseki dosegla megleni sloj; pol minute sva še lahko opazovala obris Štegovnika, nato pa sva se od razgleda dokončno poslovila. Ko sva na višini 1410 m zapustila meni znano vlako in zavila na desni krak v smeri Malega Javornika, naju je le-ta razvajal zgolj še tri minute, kajti na višini 1430 m se konča. V gosti megli sva se lahko naprej orientirala le s pomočjo gps-ja. Na srečo se naklon umiri, zlahka se povzpneš do glavnega grebena, ki mu nato pač slediš do vrha. Midva sva na greben stopila na sedlu, saj se nama je pobočje na desni v megli zdelo zelo strmo, vendar pa je verjetno možno uporabiti bolj direktno smer. Za spust zagotovo, saj se s tem izogneš vodoravni rami nad sedlom. Kakorkoli, pritoževala se nisva, saj je greben prav prijazen; (pre)strmih vložkov nima, kmalu nad sedlom se drevje začne redčiti, vse več je macesnov, čistine pa vse širše. Edina želja, ki se nama ni uresničila, je bila, da bi se megla končno pretrgala. Ob prihodu na vrh sva sicer imela vidljivost v krogu 100 m, pred spustom pa naju je žal zagrnilo še gostejše mleko kot med vzponom.
Pršič je dol-v'n navdušil; bilo ga je ravno prav, pa tudi dovolj suh je bil še. Vijuganje po grebenu je bilo romantično, tudi skozi gosto smrečje pod sedlom je šlo brez slepe ulice, nato pa je bilo že na vrsti najlepše smučišče, ta strmo pobočje; sprva med redkim listnatim drevjem, niže po poseki. Fantastična plovba, gosti megli navkljub! Ko sva padla na ta strmo stranico vlake, se pa v difuzi res ni videlo čisto nič več, zato sva se morala oprijeti svoje pristopne gazi. A ne za dolgo, saj nama je bilo bližnjice po poseki preveč škoda. Na cesti se je začela stoječa vožnja po vzponski smučini, oziroma, ko se je cesta položila, poganjanje. Slednjega sem imel nekje na sredi dovolj in predlagal smuko skozi gozd do spodnje ceste ter desno čez most na desni breg potoka Štegovnika, kjer sem se bil spuščal že na peš izvidnici. Izbira ni bila pretirano posrečena, saj sva se morala vmes porivati, ko se je grapa zožila, pa, tako kot na izvidnici, potok prečkati na levo stran. Pri lovski koči pa seveda spet nazaj na desni breg. Veliko bolj je zadovoljil spust pod kočo, ki se je bil med vzponom zdel preslabo zasnežen, a sva po in ob traktorski vlaki uspela odsmučati brez ruženja po kamenju.