|
13.-14.3.2007 (+ Helena, Mateja, MatjažE)
Klasična pomladna pravljica v dolini Za Kopico. Da je bilo vse skupaj še bolj idilično, smo prespali na planini Pri jezeru. Matjaža sva pripujsala do stanu tik pred nočjo in po klasičnih težavah s ključavnico (prvič smo bili morali v ta stan vstopiti celo skozi odškrnjeno dilo in potem vstopati/izstopati po lojtri skozi okno, tokrat je bilo dovolj nekaj surovosti) zakurila na bohinjski način: z "brenerjem"! :-)) Souživačici Mateja in Helena sta se prikazali malo po 22. uri.
Čeprav smo zjutraj zabluzili s taljenjem snega (nikomur se ni dalo do 100 m oddaljene tekoče vode) in zato štartali šele ob pol 7h, nismo nič zamudili. Zrak je bil namreč tako suh, da sneg kljub "temperaturi samo za puli" ni bil čisto nič mehak. Tudi raztresenec z ženinimi srenači je lahko pešačil povsem brez težav. Njegov položaj se je poslabšal šele na pobočju Zelnaric, obsijanem z dopoldanskim soncem. Ob prihodu v dolino Za Kopico nama je takoj padel v oči strmi drugi žleb levo od vrha Male Zelnarice, ki je bil še nezvožen. No, za pristop na vrh sva izbrala pobočje med Zelnaricama, kajti zdelo se nama je, da bo tam najlažje. Vendar sva bila tokrat preveč pametna - izkazalo se je, da sva si vzpon kar malo popoprala. No, prehudo ni bilo; vršnih 50 m sva pač po bleščeče pomrznjeni skorjici previdno odpešačila s smučmi v rokah, izkoriščajoč stare stopinje.
Najboljši čas za spust z vrha bi bil sicer ob pol 10h, ampak tudi tričetrt ure pozneje snegu ni bilo kaj dosti očitati. Žleb se ni izkazal za pretirano strmega, tako da je bil spust en sam vihrav užitek. V izteku doline sta čez nekaj minut s sedla Vratca do naju prismučali tudi lepoti, nato smo družno izredno lahkotno odvijugali nazaj na planino Pri jezeru. Po tako dobrem snegu se v tem delu še nisem nikoli spuščal. Sledila je zaslužena "plaža" pred stanom. Odprli smo vsak svoj pirček, prigriznili razne sladke dobrote... Če ne bi bilo Matjaža 2, bi s temi hudimi napori gotovo nadaljevali proti večeru, tako pa smo lahko samo prekleli njegovo svetovalno pisarno, pospravili in se odkotalili proti slapu Suhe, kjer sta nas čakala naša samovoza. Predvsem spust po gozdnem kolovozu je bil tako lahek, da kar nisem mogel verjeti.
|