Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stran

Mala Mojstrovka, 2332 m

24.12.2000 (+ TomažC / Eva, Matija)
Trinajsti dan po odstranitvi vijaka iz rame sem že tovoril nahrbtnik. S Tomažem sva ves vzpon odpešačila v umirjenem tempu - malo zaradi slabše pripravljenosti (po dvomesečnem jadralskem tečaju in rezanju rame), malo zaradi mraza in vetra. Za arhiv, kako sem bil oblečen: majica, puli, pulover, velur in gorateks vetrovka. Po današnjih (2009) merilih noro, hehe. Ko sem se ogrel, sem pulover in velur sicer slekel, zato pa sem moral na Grebencu, kjer je veter rezal neusmiljeno, dolgim spodnjicam in šelercam dodati vetrne hlače.
Kljub čudoviti beli pokrajini pod brezhibno jasnim nebom, sva se v sunkovitem vetru na vrhu samo obrnila. Pri stopanju na smuči pa je bilo potrebne kar nekaj previdnosti, da se s poledenelega vrha nisva odpeljala v napačno smer.
Najin trud žal ni bil poplačan z dobro smuko, saj je pršič pokrivala predirajoča se skorja, ki je za silo popustila šele malo nad ravnico med Mojstrovkama. Tam naju je pričakalo presenečenja v podobi ekstremnih zaspanetov E&M. Med čakanjem na njun spust z vrha sva imela končno čas za malico in sončenje. Moški smo potem udarili še eno rundo do sedla (tam je bilo nekakšno zavetrje) in v drugo smučali pod steno Velike Mojstrovke, kjer je bil sneg boljši. Od našega tabora na ravnici je sledilo samo prečenje do Grebenca in peš sestop do škrbine, pod katero je bil najožji, najstrmejši del že malo zdrsan, na Plazu pa smo vendarle dočakali "pravo" smuko. Omogočila jo je ozka proga z debelo plastjo zvoženega suhega snega.

12.5.2004 po Župančičevi smeri do 2215 m
Poročilo iz prejšnjega dne je govorilo o prvovrstnem trdem snegu na Mojstrovki, zato zjutraj nisem pretiraval z ekstremno zgodnjim vstajanjem in tako z Vršiča štartal šele ob 7h. Prvih 10 minut je bil sneg res trd, na soncu pa sem stopil na mehkega - pravzaprav je bil stari sneg lepo predelan, pač pa je bil gnil zadnji sneg, ki je padel pred dobrim tednom in ga je bilo, na nesrečo, okoli 30 cm, zato sem takoj, ko sem zavil iz stopinj normalnega pristopa na vrh, zagazil. Do vstopa je šlo v zmernem vzponu vseeno čisto lepo.
Pod prvo zožitvijo sem se komaj izognil kamenju, ki se je iz stene posulo v spodnji žleb. Žleb je bil po sredini, kjer je bil splazen, trd, zato sem palice zamenjal s cepinoma in čim hitreje odpikal iz nevarnega predela v zgornjo ožino, kjer je zgornja stena nekako zavihana nad žleb, tako da varuje vsaj pred direktnimi zadetki. Na zgornjem snežišču so mi plazovine iz prejšnjih dni sicer vzbujale nelagodje, a težav ni bilo, na rami pod izstopnim žlebom pa me je pogled navzgor povsem razočaral. Ne samo, da je po (pre)mehki strmini kmalu priletel manjši plazič snega in kamenja, vse skupaj je zapirala še pregrada velikih opasti. Ker niti slučajno nisem želel biti poskusni zajček za preizkus njihove trdnosti in mi tudi izpostavljeni obvoz po desni v gnilcu ni dišal, sem lahko samo obrnil.
Z moralo sem bil na psu, zato sem začel sestopati kar peš, a so me cokle po nekaj metrih prepričale v nespametnost te ideje. Smučal sem do vrha spodnjega žleba, kjer sem imel neprijaznega mehkega snega, ki je v zadnjem delu zavoja zahrbtno "grabil" smuči, dovolj in se zato skozi ozki del spustil peš, preostanek do prelaza pa nato po gnilcu in plazovinah spet "previjugal".

24.12.2005 vzpon po Župančičevi smeri - smuka po normalki (+ GregaŠ)
V petek sva dolgo tehtala med turnim smukom in kako grapo, nazadnje pa oboje salomonsko združila. Na Vršiču sta bila pred nama le dva avtomobila, saj se podatek, da je cesta normalno prevozna in da so razmere na Mojstrovkah odlične, še ni bil razširil med gorniško srenjo. Pse in srenače sva pustila v avtu, sneg je bil namreč tudi do stene primeren za pešačenje. Četverica zgodnejših je zavila v Pripravniško, midva pa desno, v Župančičevo; v obeh sta bili že narejeni stopnišči. Jutranji veter, ki je vlekel na prelazu, je medtem ponehal, v vstopnem žlebu je začelo švasati še sonce in nad njim sva se že slekla do pulijev ter snela kapi. Na položnem snežišču sredi stene je bilo malodane vroče. Prvi pogled na zgornji žleb ni bil preveč obetaven, a se je izkazalo, da je za vzpon dovolj zasnežen (pri smučanju bi bilo treba za srednji del sneti smuči). Vršna opast je bila majhna in se še ni razprostirala nad vso širino žleba, tako da sva šla brez težav mimo nje, na vrhu (razgled je bil daljinski!) pa naju je spet pričakal "prijatelj" veter, zato sva se seveda utaborila 30 m niže.
Na vršni flanki sneg ni bil prida za smučanje, saj se je skorja precej nagravžno predirala, zato sva takoj zavila v dolino med Mojstrovkama. Tam je bilo skoraj odlično. Brez težav (no, z nekaj motoviljenja) sem presmučal tudi ves Grebenec, prvi spust z Mojstrovk brez vmesnega snemanja smuči pa mi je preprečil šele 20-metrski kopni pas tik pred Vratci. Plaz je z zelo dobrimi snežnimi razmerami (povsem na desni sva ujela tudi deviške zavoje v idealnem pršiču) nato poskrbel še za zadnji kamenček v mozaiku krasne turice. Zaključna ocena: navdušena!

Za smer običajno navajajo oceno 50-55°/30°. Spodnji žleb ni pretirano strm (morda dobrih 45°), srednji del poteka po dokaj položnem snežišču, bolj zanimiv pa je zgornji žleb (okoli 50°, ali več, odvisno od zasneženosti). Češnja na tortici je prehod čez vršno opast, ki je lahko zelo neroden. Tokrat sva se ji povsem brez težav ognila (idealen trd sneg do 70°).

19.3.2017 vzpon čez Plaz, spust proti Drevesnici
Dopoldanska turica. Po klasiki gor, na Drevesnico dol. Večinoma prav lepa smuka. Snega je spodaj še precej, tako da smo zlahka posmučali tudi gozdno stezo, nazaj na prelaz pa nismo šli peš po cesti, temveč smo na smuči znova prilepili kože in lepo odpujsali po dolini gor-ven.