Ledine

13.2.2005 pod Žrelom in Malim žrelom, ok. 1520 m (+ Robert, Dragan)
Zjutraj je ob odhodu od doma še rahlo deževalo, na Jezerskem pa nas je pričakalo jasno nebo in centimeter novega snega. Avto smo pustili na ovinku za Anclovimi pašniki, kjer je bilo spluženo parkirišče za nekaj vozil. Senčna Ravenska Kočna je v sicer pretoplem dnevu poskrbela za primerno nižjo temperaturo, tako da nam je napol gnilec grozil le na Prodih, ko smo skozi posamične grme rušja zavili desno na pobočje pod Žrelom, pa je sneg postal suh. V grapici pod steno, po kateri smo se vzpenjali, ga je bilo več kot smo ga pričakovali, na vstopu v Žrelo pa so se uresničili naši strahovi - bilo je zasuto z 20 cm napihanega babjega pšena. Po krajšem mencanju smo presodili, da je položaj prenevaren, in se obrnili. Vijuganje po globokem stiroporju v grapici pod steno je bilo enkratno, nižje pa le malce slabše. Zaključili smo nekaj nad gozdom in se po kratki malici odločili še za Malo žrelo, grapo pod SZ steno Dolgega hrbta. Sam nisem bil "pravi", zato sem vzpon končal po 250 metrih, na vstopu v grapo, Robert in Dragan pa sta se s smučmi na nahrbtnikih povzpela do levega od dveh atraktivnih spodmolov, ki se prikažeta šele v grapi. Grapa in njeno plitvo nadaljevanje na zahodnem robu pobočja (po njej so za nami sestopali tudi plezalci Sinjega slapu in Vikijeve sveče) sta postregla še z drugo nenavadno smuko po globokem babjem pšenu, tako da na koncu nismo bili niti malo nejevoljni zaradi nedoseženega vrha.

28. in 29.5.2005 grapa med Koroško in Kranjsko Rinko, ok. 2190 m (+ Eva, Aleš)
Zvečer s polno opremo za smuko in prenočevanje v zimski sobi po kopni Slovenski poti do nepričakovano odprte Kranjske koče. Žrelo kopno, zasuto, pod stalnim kamnitim "ognjem" in tudi uradno zaprto.
V nedeljo smučanje iz grape med Koroško in Kranjsko Rinko, ogled lovskega veleslaloma za kristalnega gamsa ter smučanje iz zatrepa pod Konjem (2100 m). Sneg dober do uživaški, vročina med sestopom v dolino "nečloveška".

8.5.2010 poskus po Slovenski poti
T. bi rekla: "Matjaž, Matjaž, čisto v tvojem slogu"...
Ludje, ne Nagla klicart za nasvete. Najprej te demoralizira z omenanjem kluča nekakšnga luksuznga vikenda (ČE bi ga, sevede, poklicou prej), pol pa še z nekimi domnevnimi vehtami vrh stene. Pol greš kljub dežju vseen na turo, pa prideš pud steno, pa je čist kopna (in, jasno, mokra), in ker te u Žreu zarad padajočga kamna ne vleče, greš borbat s 15 kilami na hrbtu po tistih previsnih zajlah, pa prideš pod izstop, tm pa naenkat 10-metrska naupična opast. Kva pa zdej, čivša Naglova vehta. Dneva je že konc, če začnem prpenat dereze pa pol ne zlezem tm čes al pa se mi boh-ne-dej še kej udre, k se že švoh vid, bo u tmi sestop veselica. Hm, hm, najbolš de poskusm drugč - z Naglovmu klučm u žep, he he he he.
Nauk: izkušnje me ne izučijo. Še enkrat več sem z odhodom na solo turo odlašal dlje kot do zadnje minutke.

7.4.2016 grapa pod Ledinskim vrhom

Letošnji "izum", popoldanski, poslužbeni turni smukci, so vse kaj drugega kot kako pešačenje na Jošt. Res zadetek v polno.
S seboj sem imel opremo in oblačila za smuko in za pešačenje, saj nisem vedel, kakšne razmere me bodo pričakale v Ravenski Kočni. Cesta je bila do parkirišča (1000 m) povsem kopna, naprej pa zasneženo. Torej smuči.
Cesti sem sledil do mesta, kjer se približa glavnemu meliščnemu jeziku, ki se steguje ravno iz grape, v katero sem bil namenjen. Špure dveh-treh predhodnikov so me desno od mela peljale do vznožja pobočja pod Teranovo, kjer sem zavil po svoje, v levo. Drugače kot je bilo videti od spodaj, je bilo snega med ruševjem še veliko in prehodov na pretek, zato sem zlahka pripujsal do vznožja grape. Sneg je bil ravno prav mehak za uživaško napredovanje, edino pod vrhom strmine sem se previdneje zvijugal skozi zožitev med krajno zevjo na desni in "ledeniškimi" razpokami na levi. Po ovinku v desno se grapa pravzaprav šele zares izoblikuje. Odlomljena stena rdeče barve, s previsno glavo na vrhu, je poskrbela za nekaj dodatnega adrenalinčka, ki, po šodru v snegu sodeč, ni bil čisto brez osnove. Med kamenjem, plazovino (ki je bila še najmanj moteča), izpodjedami ob stenah in razpokami sem moral malo manevrirati, resne ovire pa ni bilo. Vzpon sem zaključil v udobnem zatrepu pod steno Ledinskega vrha, kjer se pravokotno v levo odcepi grapa proti Sedlu pod Babo (v njen začetek pada Ledinski, oziroma Vadinski slap, ki je bil tokrat samo močnejši prš), desno gor se dviga strmejša grapica, ki se konča s ploščato steno, pravokotno na desni pa leži prehod k Lovski poti, ki je bil videti dokaj lahek.
Smuka se je odvila presenetljivo enostavno. Obe prečni razpoki sem si med vzponom dobro vtisnil v spomin, kamenje ni resno motilo, sneg pa je bil mehak, tako da sem delal, kar sem hotel. Najlepšo sinusoido sem, pričakovano, potegnil v spodnjem delu. Za najprijetnejše presenečenje dneva sem vseeno proglasil pas ruševja, levo od meliščne struge, skozi katerega sem se z lahkoto in brez enega samega povoženega kamna pripeljal do ceste. Potem pa še po cesti do avta. Ne moreš, da verjameš. =)