Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stran

Krma - Kredarica, 2541 m

1. in 2.4.2001 (+ AndrejPo, MatjažE)

Nedelja - ponedeljek. Od Garaž smo se odgnali ob pol 2h. Krma je bila kopna, zato smo do zadnje bukve kljusali peš, v nadaljevanju pa so zapele naše smuči. Pred Malim poljem smo srečali še zadnjega iz mimohoda spuščajočih se pešcev in smučarjev. Ker so se oblaki razkadili šele tik pred našim štartom iz Krme, so nas, razumljivo, vsi gledali z mešanico nevoščljive nejevere, ampak mi smo trdi borci, zato nas njihove žalostne face niso niti malo ganile. Ob pomoči pravkar razjasnjenega ozračja so prizori okoli nas z vsakim pridobljenim metrom postajali vse bolj fascinantni, kar je močno vplivalo na hitrost vzpona. Koga je foto-safari najbolj obsedel, se je videlo na Kredarici, kamor sem ob pol 7h prišel 20 minut za Matjažem, Andrej pa dodatne tričetrt ure za menoj. Kar se odraža tudi v naših posnetkih - blok 4x4 spodnjih slik je Andrejevo delo. Matjaža sva svoje "vrgla v smeti".
Glede na to, da smo bili na nedeljski večer, pričakovano, edini gostje, sta nas Gartnerja povabila v ogrevane vremenarske prostore. Ob pirčku in spremljanju dirke F1 iz Brazilije je tekla prijetna debata, ko je vremenoslovske zveze nenadoma presekal neznan telefonski klic: panični Margiti je svojega Andrejčka uspelo izslediti živega... :-)) Pred spanjem nam je eden od gostiteljev pokazal edino točko v Triglavskem domu, s katere so vlekli mobiteli: strešno okno v drugem nadstropju. Prav nam je prišla tudi finta, kako v mrazu bolje prebiti noč: eno deko pogrneš tudi podse. Deluje!
Vstali smo ob 6h, saj nismo hoteli zamuditi sončnega vzhoda - in ta nas ni razočaral. Ob 7:10 smo se odlično razpoloženi odpravili navzdol. Prvih 300 m smo se lomili po skorji, v kateri je šlo še najboljše Andreju, ki je smučal "s težo". Sredi Žleba je sneg postal trd in sledila je pravljica po gladko zalitem, kilometer širokem pobočju, na katerem je v zavojih za nami pršel le milimetrski sloj površinskih kristalčkov. Pred Pastirsko kočo smo se slekli in na čudovitem sončku oželi Matjažev klasični skriti pirček. Zmrznjeni sneg je v nadaljevanju omogočal prijetno smuko do melišča nad Vrtačo, niže pa smo imeli bolj kot ne rodeo, ki smo ga zaključili v ruševju na okoli 1330 m.

Dan pred našo turo je bila na Kredarici izmerjena rekordno debela snežna odeja za marec: 595 cm! Dokaz:

26.4.2008 večerni poskus na Kredarico, Ržki podi, 2130 m

S parkirišča pred garažami sem se odpravil šele ob pol 5h, računajoč, da bom v štirih uricah zlahka na Kredarici. Na smuči sem stopil na višini 1050 m. V precenjevanju svoje pripravljenosti sem na Polju izbral meni novo smer prek Ržkih podov, na kateri pa sem nad staro lovsko kočo zagazil v deviški južni sneg in časovni načrt se je začel hitro kvariti. Krajšo varianto od Policaja mimo Skale z belkami sem zgrešil, zato sem v levo pobočje zavil šele pred Apnenico. Ko sem dosegel najvišjo točko sredi Ržkih podov, kjer me je od običajne smeri na Kredarico ločilo samo še daljše, bolj ali manj vodoravno prečenje, je svetloba že tako oslabela, da podrobnosti podlage nisem več razločil. Sneg pomrznjen, veter mrzel, jaz utrujen. Nič kaj vabljivo.
Odločitev je bila hitra. Snel sem pse, zapel čevlje in ob 20:05 odsmučal nazaj. Kmalu sem se znašel v predirajoči se skorji, v kateri sem se v precej neestetskem slogu vozil levo-desno ob svoji pasji gazi, edini oprijemljivi obliki v snegu, ki je razkrivala oblikovanost terena. Skorja je začela popuščati šele v stopničasti dolinici nad staro lovsko kočo, ker pa je bilo svetlobe vedno manj, je slog smučanja ostajal enak. Voziti je bilo treba na zanesljivo, z veliko rezerve. Edino pravo vijuganje sem si privoščil v polmraku nad Plešo in čez ruševje, kjer je bil putrasti sneg nepričakovano ugoden (gor grede se mi ni zdel). Seveda pa ni šlo za kako agresivno slalomiranje, temveč za klasične zavoje z oddrsavanjem. Presenetljivo dobro je šlo tudi skozi bukovje (belo sneg, črno drevesa), tako da sem smuči snel šele na višini 1120 m. Ostalo mi je še slabe pol ure nočnega pešačenja s čelno svetilko. Pri avtomobilu sem bil ob 21:30.
Kljub "porazu" zanimiva tura. Za turno smuko neobičajni večerni čas dneva je postregel s prelepimi barvami.

Planinski vestnik 1967, št. 3, str. 122

Ogledi (za Triglavske žičnice)
Ciril Praček

Namen, da se zgrade Triglavske žičnice, je močno odjeknil med Slovenci. Nekateri so za, drugi proti, kakor vedno, kadar gre za nekaj novega pri nas. Kljub vsemu za in kljub vsemu proti so pri PZS toliko napredni in dalekovidni ljudje, da se razvoju ne upirajo. Res je bolje s pametnimi predlogi in nasveti usmerjati razvoj v pravo smer.
Arlberg, ki je podoben našim Julijcem, je ves preprežen z žičnicami, toda zato je še pravtako lep, obiskujejo ga vzgojeni ljudje, ki ne pohodijo, pomendrajo, potrgajo in razbijejo vsega, kar je okoli njih. Za to je potreba dolgoletna vzgoja, potrebni so zakoni, predpisi, kazni.
Tam nekje v najbolj skritem kotu svojega planinskega srca bi tudi prav egoistično želel te lepe gore samo zase, samo za svoj zdravi organizem, ki zmore napore in daljave. Pred prostimi dnevi si že nemiren, v soboto te zgrabi, oprtaš najpotrebnejše, hodiš ure in ure v samoti in piješ lepoto miru in okolja.
Triglav in njegovo okolje pa ni last samo nekaterih izbrancev, ki naj uživajo njegovo bogastvo. Ta izredno prostrani rezervat je obenem tudi mrtev potencial izrednega bogastva, mrtev pač, dokler ga ne bodo in ne bomo izkoristili. Mrtev kakor Donava v Djerdapu, dokler je ne bomo pretvorili v električno energijo. Tega se nekateri pri nas dobro zavedajo. Da bi vskladili do največje možnosti čimboljšo izbiro terenov za izgradnjo Triglavskih žičnic ob čim manjšem iznakaženju terena, je Zavod za izgradnjo TŽ zaprosil PZS, naj mu da na razpolago tri gorske vodnike za opazovanje triglavskega gorskega sveta.
Triglavsko okolje ima tako posrečeno lego, da žičnice ne bi pokvarile najlepšega alpinističnega okolja, to je dolino Vrat in severno triglavsko steno. To bi ostalo tako, kakor stoji že milijone let, tu bo promet ostal, kakor je, bojim se le, da tudi tisti, ki so proti žičnicam, odslej ne bodo zahajali več v Vrata (po izgradnji žičnic, ki pa se lahko zavleče še dolgo).
Ogledi se vrše že tri leta, gorski vodniki so šli vsako zimo najmanj petkrat skozi Krmo do Kredarice, prehodili so ves smučarski svet od Velega polja do Krna. Ves smuški svet od Krme do Krna je celota in TŽ so samo začetek povezovanja tega prostranstva v organizem, ki bo morda zaživel šele čez dolga desetletja, toda nekoč bo gotovo zaživel, ker je tu, ker obstaja, ker sam sili in se ponuja v tako rešitev. Vizija prihodnosti kaže tu gori naselja, hotele, žičnice, promet, življenje, denar. Desettisoči bodo živeli nekoč od neizmernega potenciala belega zlata, kakor žive pod Mont Blancom, v Arlbergu, Couchevelu, Cervinii, Iseri in še kje drugod.
Mraz je pritiskal, ko smo navezovali smuči v vprego zadaj za Mojstrano. Če moraš nositi tisoč stvari, od kuhalnika do spalne vreče, potem postaneš izumitelj in narediš iz smuči sanke, na katere privežeš teh tisoč stvari in jih vlečeš po ravnini za seboj v zasnežene gore. Pot iz Mojstrane do zadnje hiše v Radovni, do Lojzeta Rekarja, je navadno shojena, ker tu so še ljudje in tu so še gazi. Lepo počasi smo šli po beli gazi, igraje gre, če ne nosiš. Pri Lojzu smo se ustavili, tu je zadnja straža civilizacije, tu je topla kuhinja, tu je vroč čaj. Še vselej, ko smo šli tu mimo, nam je Rekarjeva mama postregla kakor lastnim otrokom, zato smo se tu obvezno ustavili. Od tu naprej ni bilo več gazi. Konec je s komodno hojo in vleko. Težki oprtniki so se preselili na hrbet in smuči na noge. Ta pot je v snegu dvakrat, trikrat daljša.
...
Na Pleši nas je ujela tema. Ves dan smo že gazili. Čelne svetilke so zasvetile v noč. Do Pastirske bajte je sicer tu gori poleti komaj uro hoda, v globokem snegu smo gazili na smučeh že štiri ure. Od sedme ure zjutraj do devete ure zvečer.
Občutek zadržane sile, ki jo lepo počasi sproščaš v garanje, je že davno minil, hoja je postala trd boj za obstanek. Niko se je v koči lotil štedilnika, z Maksom sva šla nad bližnji macesen in mu oklestila suhe veje. Le počasi se je ogrevala koča.
...
Pri Kalvariji so nastale zopet težave. Prehod preko znane plazovite grape je bil na debelo zameten. Nevarna debela plast je pokrivala zmrznjeno, trdo podlago. Odločili smo se za hojo brez smuči naravnost navzgor in za prečkanje nad grapo. Pri pešačenju sneg ni držal, globoko se je prediralo. Visoko nad nevarno grapo sem počasi zavil v levo. Niko in Maks sta čakala. Sneg se je udiral do pasu. Na polovici prečke se je nenadoma plast premaknila za 20 cm. Stisnilo me je v grlu, skočiti nisem mogel, sneg se je udiral pregloboko, lahko sem samo ugibal, ali se bo utrgal ali ne. Pa se ni, kdo ve, zakaj se ni? Gazil sem naprej, ni mi preostalo drugega. Z druge strani je gledal naše početje meteorolog Tonček, ki je tudi že neštetokrat imel težave s prehodom prek te grape pod nami, ki smo se je danes izognili, toda tudi višje je prehod v strmini nevaren.
Tonček je stal niže pod nami in se prebil previdno do grape. Prijel se je za skalo, stegnil smučarsko palico daleč nad grapo in udaril v sneg. V sekundi se je utrgala plast in zdrvela v globino.
...
Preko dvajset ogledov v zadnjih treh letih je odkrilo marsikaj pomembnega. Predvsem, da je treba gledati na ca. 400 km2 gorskega sveta od Krme do Krna kot organsko celoto, ki bo nekoč eden največjih smučarskih rezervatov Evrope. Samo najbližje okolje Triglava nudi sledeče izrazito turistične proge, ki se lahko uporabijo tudi za tekmovalne proge: progo izpod Rži čez Pungrade v Krmo do Krmarice, progo s Kredarice v Krmo, progo z Boh. vratc v Krmo, progo s Planje (Morbenja) na Velo polje, progo s Kanjavca na Velo polje in progo s Kredarice proti Pragu. To so najbolj značilne bodoče turistične steze, ki imajo sneg od 6 do 10 mesecev. Te proge bi bile v prometu takoj po izgradnji TŽ. Preostanejo potem še smuk s Hribaric proti Sedmerim jezerom, smuk z Bogatinskega sedla proti Krnskemu jezeru, različni smuki izpod Krna, smuki izpod Podrte gore, smuk s Konjskega sedla v smeri proti Spodnjemu Voglu in naprej proti Žagarjevi grapi in vse do Zlatoroga pri Boh. jezeru. Potem še smuki s Hribaric za Mišeljskim vrhom v Velsko dolino, s Hribaric za Debelim in pred Debelim vrhom in s Hribaric za Tičarico proti Ovčariji.
Potem so še pozni pomladanski smuki skozi Kot in za Cmirom. Poleg teh glavnih turističnih smukov je še nešteto krajših lepih smuških steza.
Najbolj markanten je ca. osemkilometrski smuk izpod Rži v Krmarico, eden najlepših je smuk s Hribaric v Velsko dolino. Ta dva bosta verjetno najbolj obiskana. Oba sta tipična turistična smuka, kjer se da spuščati naravnost in ovijati v počasnem tempu, kakor pač kdo zna.
Ta smuški svet bo vsekakor nekoč zaživel, čeprav se mi egoistični alpinisti na tihem tega bojimo in ne želimo. Razvoj gre svojo pot; ta smuški svet kriči po izkoriščanju.