Turni smuki / Italija, Karnijske gore

Kovk/Kok/Kuk (Monte Cocco), 1941 m
Lepi vršič (Cima bella), 1911 m
Dnevniška zapisa

27.1.2007 Kovk
(Jasna, Urša, Andraž, Atila, Andrej Pr, Blaž, Tomaž Š, Grega Š)

V zahodnih Julijcih je padlo meter novega snega, Grega je od neke legende ravno tiste dni poskeniral stari turnosmučarski vodniček treh dežel in tako je izbira padla na eno od turic v Karnijskih Alpah. Zbralo se nas je devet, bolj ali manj vsi pa smo bili v tem koncu popolni novinci. Ob prihodu na izhodišče sem se ob spoznanju, kako blizu je vse skupaj in da tu še vedno živijo Slovenci, zaradi svoje nevednosti počutil kar malo osramočenega. Na hitro ena zanimivost: ker imajo Italijani težave z izgovorom dveh zaporednih soglasnikov (tako mi je bilo vsaj pojasnjeno), so slovenska imena pogosto prilagojena; tako so Ukve Ugovizza. Dokaz, da bi šlo tudi bolj natančno, je ulica v Ukvah, po kateri zaviješ v stransko dolino potoka Ukva. Imenuje se Via Uqua, hehe.
Ker smo bili med prvimi, smo lahko parkirali tik pod 'Ostario del Camoscio'. Proti Lepemu vršiču (Cima Bella), na katerega smo se namenili, popelje leva cesta, ki je bila splužena še slab kilometer naprej, vendar pa dovolj zasnežena, da je šlo skoraj od začetka na smučeh. Za kmečkim turizmom (agroturismo) Rosič nas je peljala naprej široka gaz ob reguliranem hudourniku. Pri veliki betonski pregradi kolovoz zavije levo in se skozi gozd kmalu izvije na odprte travnike planine Kovk. Prek njih smo se v pravljični zimski idili vzpenjali proti sedlu med Lepim vršičem in Kovkom, na katerem pa nas je namesto novega razgleda nepričakovano sprejela koroška megla z vetrom, ki je podil pred seboj tudi redke snežinke. Čeprav smo imeli v načrtu Čimobelo, smo na sedlu samodejno zavili na strmejši Kovk, saj prepoložna "Lepotica" v globokem pršiču ni bila preveč obetavna.
Ker je bil pršič zelo stabilen, smo se z vrha zapodili po kratki JV strmali z naklonom 45°. Preostali spust je pretežno položen - razen, če se ne greš odkrivanja tople vode in se pobijaš med drevjem na desni... Štirje, ki nikakor nismo hoteli verjeti, da po desni strani doline ne bo kruha, smo sredi spusta nasedli še kažipotu za 'villagio Cocco'. Ob špuri, na kateri smo srečali celo 70-letna ata in mamo (na smučeh, seveda), smo se sicer spuščali brez težav in računali vsaj na zaključni užitek po zelo strmem bregu hudournika, na katerem smo zjutraj občudovali nekaj divje speljanih vijug. Vendar tudi iz tega ni bilo nič, kajti dva Avstrijca sta nas zapeljala v strmo grapo, po kateri smo se komaj prebili do potoka. Saj ne, da ni bilo zanimivo, a neprimerljivo s smuko po zadnjih nedotaknjenih površinah pršiča, ki so si jo medtem privoščili ostali iz naše deveterice. Dodatno jih je navdušilo srečevanje okoli 150 vzpenjajočih se Avstrijcev in Italijanov (spodaj smo potem našteli 70 avtomobilov!!), ob čemer se jim je zgodnje jutranje vstajanje naenkrat zazdelo povsem upravičeno. :-)))
pršič


11.11.2017 Lepi vršič
(+ Breda, Eva, Jana, Vida, Dušan, Iztok)

Prvi turni smuk v začetku listopada? Ni slabo.
Smuka je bila dokaj dobra; vršni del je bil zapihan, tako da se skoraj ni prediralo, gornji del pašnikov je ob robu, v drevesni senci, še ohranil pršič, niže je bila precej zoprna skorja, za konec pa spodaj še popuščen pomladni predelanec. S smučmi sem stiščal povsem do parkirišča.
Najbolj pa so hvalili nedotaknjeni pršič na severni strani Lepega vršiča in zahodni strani Konjščice.