Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stranKotovo sedlo, rama na ~ 2220 |
|
17.6.1984 Kotovo sedlo, 2138 m (+ Milan, Peter)
10.12.1989 pod Kotovim sedlom, ~ 2050 m (+ Milan, Peter) Zapis iz planinskega dnevnika: Letošnja zima je (podobno kot lanska) tako zmešana, da ni čudno, če smo naredili turni smuk na začetku namesto na koncu zime. Zjutraj je vse do Radovljice snežilo, v Planici pa nas je pričakalo fantastično vreme - jasno, pa tudi izredno mrzlo, še posebno zgoraj, kjer je pihal tudi dokaj močan veter, tako da sem na prelomnici nad najhujšo strmino padel v mini snežni metež. Hoja: začelo se je ugodno, zvečer sem namreč v dilce zvrtal luknji, da sem jih lahko na špagi vlekel za sabo, vendar sem naredil začetniško napako, ko sem štoparje pritrdil z dvema mincama za kemične svinčnike, ki sta se prelomili že spodaj, sredi gozdička, tako da je stvar dosegla ravno nasproten učinek od pričakovanega. Ne samo, da sem za "starcema" zaostal ~20 minut, ampak sem zraven še nekajkrat pošizil. No, vsaj v strmini štoparji niso skoraj nič zavirali, tako da sem na koncu verjetno le porabil nekaj manj energije, kot če bi smuči nosil na nahrbtniku. Nad prelomnico, ko se začne prečenje položnejšega pobočja desno proti sedlu, sem dobil očita, ki se je ustavil pod veliko skalo, ker ga je začela boleti noga. Tam sem nekaj malega pojedel in popil, potem pa sem nadaljeval proti Petru, ki je bil že na vrhu. Prebil sem se do vznožja zadnje strmine pod sedlom, kjer pa se mi je že pri vsakem drugem koraku začelo vdirati čez kolena in, ker sem bil brez gamaš, sem raje odnehal. Tukaj sem naredil veliko napako, da sem se takoj preobul v pancerje in brez počitka odsmučal navzdol. Že do prelomnice sem ugotovil, da bo težko, no, v strmini je šlo še najlažje, ker je bilo precej trdo in gladko (navzgor sem hodil samo po špičkah), potem pa so noge postajale vse težje, sneg pa vse slabši za smučanje in na koncu sem komaj še stal na nogah. Vreme se je medtem poslabšalo, že na ~1500 m smo prismučali v meglo, zato smo v Tamarju samo spili čaj in se, čudeč se samim sebi, kako nam je po živem ledu zjutraj uspelo pripeljati se do koče, odpeljali v umazani Kranj. 23.2.2003 rama nad Kotovim sedlom, ~ 2220 (+ Eva, Damjan, Grega O., Matjaž E., Tomaž C.) Glede na mraz in osojno lego se nam ni mudilo, tako da smo iz Planice štartali ob 10h v družbi sprehajalcev s sankami. Pod Šitami pršiča sicer ni bilo več pol metra, kot so poročali v prejšnjih dneh, še vedno pa dovolj, da smo se vzpenjali z usti do ušes. Najbolj nas je presenetilo, da je stopnišče za pešce držalo zelo dobro, tako da je edini član naše družbe, ki je - z metrskimi smučkami v nahrbtniku - pešačil, sredi pobočja, naveličan našega cijazenja, kar švignil naprej. Bil je tudi edini, ki se ni mogel upreti zelo dobrim razmeram v Ozebniku, čeprav je bil, tako kot vsi, brez čelade in derez (skozenj se je povzpel brez težav, enako kot še deset podobnih ta dan). Ostali smo zavili proti Kotovemu sedlu in se po trdi kloži povzpeli na ramo nad njim (2220 m), na katere desnem vršičku smo končno stopili na sonce. Do vznožja ozebnika je bilo srečati vse mogoče - trdo kložo, zastruge, predirajočo se kložo - potem pa: "the pršič"! Še vedno so se našli nedotaknjeni pasovi... 
29.4.2007 pod Jalovčevim severnim grebenom, ~ 2350 m (+ Urša, Eva, Blaž, Aleš, Tonček, Tomaž Š.) Korenček, ki me je zvabil na novo "amatersko" turo, je bil zaključni piknik letošnje turne sezone. Ob pol 7h smo štartali iz Tamarja in ob 9h dosegli pomolček pod Jalovčevim severnim grebenom (2350 m). Hladen veter nas je pregnal navzdol že ob 9:40. Smuka je bila v zgornjih 500 metrih nepričakovano slaba, skorjica je bila zelo neugodna, pod 1800 m pa se je le začel prijeten spomladanski sneg. Z nekaj posiljevanja sem prismučal do višine 1290 m. 
|
