|
Dnevniški zapis
8.2.2019
"Kul turna" smuka. Veliko snega, lepo vreme in razgledi, le vijuganje je bilo, zaradi skorje, bolj tako-tako. Spust je rešila posmučana cesta.
Poden je bližnja dolina, katere slabost je, da moraš na meji Esterajharjem kazati osebno.
Po Podnarjevih tekaških progah se je potikalo vsega par tekačev, zato se napredujočemu turnemu smučarju sploh ni bilo treba umikati. Ko ceste za Ogrizovo planino po pol ure hoje še vedno ni bilo na spregled, so se mi začeli postavljati prvi vprašajčki, vendar je bil strah odveč. Razen trojice, ki mi je prismučala nasproti na začetku vzpona po cesti, sem med vzponom srečal le še eno turno smučarko - našo Jano, ki je pojamrala, da zaradi počenega meniskusa ne more čisto zares zavijati in da naj naslednji dan nanjo ne računamo. - Ja, gotovo; kdor je ne pozna, bi jo "skupo platio"! :)) V nadaljevanju me je presenetilo, da se cesta z najbolj levim ovinkom povsem približa (turni) poti, ki pelje proti sedlu Vrtača; zračne razdalje je vsega kakšnih 20 m. Nekaj više sem označeno pot uporabil kot bližnjico do robu planine, kjer mi sprva ni bilo jasno, kam naprej. Sledeč smučinam predhodnikov sem se vzpel desno gor na prelomnico, tam pa sem samo še izustil "Aa-haaa". Do vrha se sprehodiš po odprtem svetu in mimo redkih macesnov.
Medtem se je končno razkrojila oblačna pokrovka na Vrtači, ki je dotlej, zaradi nizkega zimskega sonca, metala senco tudi po Kosmatici. Okolica je zablestela v vsem zimskem sijaju.
Spust sprva ni potekal po željah, saj skorja ni dovoljevala resnega zavijanja. Da je bilo še nedolgo nazaj precej drugače, je pokazalo par zavojev pod desnim robom planine, kjer se je ohranil pršič. Spodnja terasa planine je bila daleč najbolj zanič od vsega, zato sem bil široko posmučane ceste res vesel. Ponudila je lahkotno slalomiranje vse do doline. Vmes je presenetilo nekaj poznopopoldanskih posnemovalcev.
Luštna turica, primerna za dneve, ko se ti ne da pretiravati. Najbolj navduši prelepa kulisa, glede samotnosti pa ni tako prepričljiva kot sem bil mislil.
|