Turni smuki / Triglavsko gorovje / Pokluka

Stresena dolina - Klečica, 1889 m, in Frčkov vrh, 1369 m

18.3.2006 Klečica (+ Eva, Aleš)
Neprijetno presenečen sem v petek na Gore-ljudje zagledal poobjavo članka iz Večera, ki je opisoval cesto skozi Streseno dolino. Le kaj imajo Štajerci početi na mojih dolgo načrtovanih alternativnih turah??? Kam smo padv', bi rekel sodelavec... ;)
Odcep gozdne ceste v Srednji Radovni je bil splužen le do hiše, 200 m, nadaljevanje je bilo pod metrom snega. Odlično. Do velikega obračališča na višini 1080 m smo se držali enakomerno zložne ceste, na kateri smo občasno opažali stare sledi pešca, verjetno kakega lovca, sicer pa smo našli popolnoma deviški svet. Zdaj je bil že skrajni čas za bližnjico naravnost navzgor po Streseni dolini. Po položnem uvodu smo zagrizli v prvo pravo strmino, ki je s 5-10 m širokim neporaščenim pasom in globokim pršičem obetala navdušujoč povratek. Sledil je položen sprehod med redkimi smrekami, ki nas je pripeljal do ovinka ceste, ki proti levi nadaljuje na Pokljuko. Do tu smo ves čas enostavno sledili dnu doline, nadaljevanje pa je bilo bolj nepregledno, zato sem pogledal celo na kompas. Pobočja na desni so zaraščena, leva vabljivo odprta, prava smer pa je na sredi, v nespremenjeni smeri vzpona. Po globokem pršiču smo zagazili v odprto strmal ob goščavi, v zračnem gozdu nas je pričakala čistina, idealna za smuko, nad njo smo stopili na večjo ravnico, ki nas je obrnila proti levi, čez kratko gozdno strmal smo se povzpeli do naslednjega kotliča, kjer so začeli prevladovati macesni, in prek valovitega sveta počasi prišli iz gozda. Nad ravnico nas je čakal ključni vzpon ture, dobrih 200 m strmega pobočja pod sedlom, sredi katerega nas je, žal, čakala megla. Na srečo ni bilo več nobene nevarnosti plazov, saj je bil veter podlago dovolj utrdil, da se pod smučmi ni prediralo, po drugi strani pa je 5-10 cm pršiča na vrhu povzročalo zoprno zdrsavanje, česar niso mogli povsem preprečiti niti srenači. Dobrih 50 m pod sedlom se je pobočje postavilo toliko pokonci, da smo smuči raje sneli in brez težav odpikali navzgor. V teh trenutkih smo se za nadaljevanje pravzaprav morali zahvaliti višinomeru in mojemu približnemu poznavanju terena, sicer bi se v gosti megli verjetno obrnili. S sedla do vrha je nato samo še par minut položnega pobočja (ostro v desno).
Med malicanjem se je sicer za nekaj minut celo prikazalo sonce, to pa je bilo tudi vse. Razgled je bil ničeln, zato nam drugo kot spust ni preostalo. V strmem žlebu pod sedlom sem privlekel na plano svojo novo igračko, naklonomer, ki je povedal, da je 50 višinskih metrov pobočja kar pošteno nagnjenih, za 40°! V nestabilnih razmerah je tu torej potrebna previdnost, kar je dokazovala tudi stara plazovina. Megla je smuko ovirala do vznožja osrednjega pobočja, potem pa je sledilo uživanje v pršiču. Ki bi bilo popolno, če nas ne bi šokirala sled smuči!?!? Nek "turni terorist" se je po naši gazi povzpel samo do megle in nam pred nosom ukradel deviški spust! Za znoret. Sram naj ga bo!! Še več, 200 m niže sta bili nenadoma v snegu že dve vijugi, čez čas celo tri... Pih!... Za konec je šlo po cesti samo naravnost, saj je bil za kaj več sneg prepočasen, bližnjice po gozdu pa je grenila zelo zoprna skorja. V dolini smo padli v sredo neke fantovščine...
Če zaokrožim, tura je bila nepričakovano smučarska. Spodaj voziš po cesti, v srednjem delu se nahaja izvrstno smučljiv gozd, zgoraj pa odličen odprt svet. Ker je bolj ali manj neznana, je tura zelo samotna.

12.3.2016 Klečica (+ Eva, Iztok, MatjažE)
Prvi pravi turni smuk zime. Po desetih letih "prva ponovitev" alter ture iz Radovne. 1200 višincev nedotaknjenega pršiča. Vrhunsko.

Eva in Leni sta organizirala Porezen, na srečo pa sem imel zjutraj, zaradi poznega štarta, čas za pregled Aladina - in Porezen takoj črtal, saj je tam čez vleklo na polno; puščice z najmanj tremi zastavicami, ejga! Nadomestni predlog: zgornja Gorenjska, kjer se je obetal klasični zavetrni žep. Na črpalki pred Radolco je bila po nekaj minutah izbrana moja stara alter tura, kljub temu da je je za dva Porezna. V Radovni je bil odcep za Pokluko, enako kot prvič, splužen do Gozdarske hiše.
Gozdna cesta je bila lepo zasnežena, ni pa bila povsem nedotaknjena, po njej je bila namreč že zarisana gaz dveh turnih smučarjev. V sončku in idealni temperaturi smo začeli v slogu: lahkotno. Smer pristopa smo s pomočjo predhodnikov še izboljšali, skrajšali smo namreč "tolčenje" ceste. Takole: na drugem levem ovinku zaviješ levo na široko vlako, vendar le za par 10 m, kajti potem jo ubereš gor po dnu Stresene doline. Ko smo cesto prečkali zadnjič (ko le-ta dokončno zavije levo gor proti robu Pokluke), smo se začudili sledem predhodnikov, ki so se oddaljevale po cesti. Mi smo vztrajali na moji originalni trasi, naravnost gor po strmi poseki. Le-ta je še najbolj smrdela po plazu; na njej je bil sneg namreč "najtežji". Po redkem gozdu desno zgoraj je šlo spet lažje, z daljšimi okljuki. Z ravnice, na kateri smo občudovali debele snežne kape na balvanih, smo tokrat vlekli gaz dlje proti levi. Tam so nas presenetile dve-tri vijuge, ki smo jih prisodili tistim, ki so bili vzpon vlekli po cesti. Po še nekaj malega matranja po razgibanem svetu med macesni se je pred nami končno odprl pogled na osrednje pobočje ture. Prvič sva ga videla tudi "prvopristopnika" :). Na strmini je bil pršič povsem stabilen, s čimer je bila odstranjena zadnja morebitna ovira za osvojitev vrha. S kondicijo in majhnimi zalogami pijače Matjaža namreč sploh nisva imela težav. Da je bilo še bolje, naklon pobočja sploh ni tako hud kot se nam je bilo zdelo prvič, v megli. To pa še ni vse, ko smo prišli bliže, se je izkazalo, da smo bili leta 2005 zadeli ravno najstrmejši možni prehod, hahahaha. Sedlo na sredi je dosti položnejše, zato tura sploh ne sega v alpinistične vode.

Do sedla je bila pela enkratna, na strmini pod njim pa je malo motila razlika med osojno in prisojno stranjo žleba. Po osrednjem pobočju je šlo bolje, čeprav se še bolj rahlega pršiča verjetno ne bi branil. Tudi v nadaljevanju smo razdevičevali razne vrste dobro smučljivega celca. Spodaj, ko so noge postajale težke, so priskočile na pomoč ta nove bližnjice po dnu doline, kjer je šlo ravno prav počasi, da ni bilo treba veliko zavijati. Še idealnejša je bila cesta, s hitrostjo za pokončno vožnjo naravnost. ;)
Analiza je bila opravljena za polno mizo pri Psnaku. Ajdovi krapi s solato, idr.

24.1.2021 Frčkov vrh
Turni sprehod do še neobiskane pvanine. Začel sem v sončku, končal v sneženju. Spodaj je bilo sicer prejšnji dan deževalo, ampak že po sto višincih se je začel pojavljati pršiček; zgoraj ga je nasnežilo 20 cm. Srečal nikogar. Smuka v glavnem naravnost = trening za smučarske mišice. Kjer bi lahko vijugal, večkrat nisem upal, saj se je pod novim snegom zahrbtno prediralo.