Turni smuki / Kamniško - Savinjsko gorovje

Kalški greben, 2224 m

Dnevniški zapisi

15.3.1987 Ježa in Zvohovo SZ pobočje (+ PS Iskra Kranj)
Izlet Planinske sekcije Iskra Kranj, moj drugi turni smuk. Na vrh Krvavca z gondolo in sedežnico, nato peš na Zvoh. Ko smo na začetku Ježe začeli natikati dereze, sem ugotovil, da se očetove stare, ko hudič težke kovane dereze ne prilegajo na moje gojzarje. Kaj sedaj? Rešil me je stari partizan Izidor, ki se je žrtvoval in mi odstopil svoje.
Navdušujoči pohod čez Ježo nam je na sredi začinila strma stopnja, na kateri so ravno pred menoj odgrebli toliko snega, da ni ostalo nič za stope in oprimke. S supertežkim nahrbtnikom, na katerem sem imel pripete smuči, v njem pa poleg hrane, pijače in drugih običajnih stvari še smučarske pancarje, se enostavno nisem mogel potegniti na vrh. Tistim, ki smo ostali spodaj, so vodniki nazadnje na rušje obesili dva prusika.
S Kalškega grebena smo na Dolgo njivo smučali preveč levo, mimo sedla pod Vrhom Korena, zato smo imeli pod njim nekaj dela s še enim strmim prehodom. Dogodek dneva je vseeno prišel na vrsto šele nad Dolgo njivo. Prečenja gredine na SZ strani Zvoha sem se namreč lotil kar v odpetih smučarskih pancarjih z gladkim podplatom. Začetek je bil resda enostaven, izpostavljena prečnica pa vse kaj drugega. Po nezanesljivih stopinjah sem hodil kot po jajcih in zahodno Zvohovo rebro dosegel čisto premočen...
Po drinku pri koči GRS je sledil še spust skozi Lukenjski graben do avtomobila.
V ves dan sončnem vremenu so se temperature gibale od arktičnih do havajskih.

8.2.2006 od Robleka (+ Aleš, Tomaž Š)
Prvi pozitivni razplet je pomenila vožnja do kmetije Roblek, ki je minila brez resnih težav; nad odcepom k Pestotniku je bila cesta sicer ledena, vendar posuta. Druga dobra stvar je bila brez težav najdena smer skozi gozd; poleg markacij nas je vodila tudi dobro uhojena gaz. Strm snežni žleb pod Lojtro, skokom pod Dolgo njivo, je bil sicer tako gladek in trd, da brez derez ni šlo. Tretji lep razplet se je zgodil v skoku, ki ga nihče od nas ni poznal niti v kopnem, zato nismo vedeli ali bo sploh prehoden!... Najprej smo mislili, da je treba splezati kar naravnost navzgor (razmere - trd sneg - so bile idealne za lepo poplezavanje z dvema cepinoma), od blizu pa smo ugledali dobro shojeno gaz, ki nas je povedla po gredini v levo (dereze, cepin) in za robom čez kratko izpostavljeno poličko (v višini podplatov je celo gledala ven jeklenica) v lahek svet. Na planini nam je ob pogledu na čudoviti amfiteater zaigralo srce, do vrha pa nam je preostalo samo še odštevanje metrov po lahko prehodnem razgibanem svetu Kalškega grebena. Čeprav je bil sneg trd, je šlo, po želji, tudi brez srenačev.
Z vrha nas je, žal, hitro pregnal mrzel veter. Snežna površina je bila sicer zlikana, vendar bi za popolno smučarsko zadovoljstvo potreboval ostrejše robnike. Edini konec, kjer se je sneg še vedno prediral, je bil predel med robom planine in skokom pod njo; do prečnice prek skoka smo v izredno neizenačenem snegu doživeli par neprijetnih padcev. V strmem žlebu pod skokom je bilo znova zelo trdo, pred gozdom nas je pričakalo 50 m zoprno predirajoče se trde skorje, smuka skozi gozd pa je bila proti pričakovanju zelo užitna, saj je šlo v glavnem samo za prečenje. Za sladico na koncu so nam bile postrežene vijuge po spomladanskem srencu na Roblekovem travniku.
Zaradi problematično prehodnega skoka pod Dolgo njivo, precej redko obiskan turni smuk.

2.4.2011 čez Zvoh (+ Eva, Tonček, Aleš, Grega Š)
Po letu in pol spet nad 2000 metri!!!

Krvavški GRS-jevec Grega je natačno izračunal začetek obratovanja žičnic, zato smo iz Sp. Besnice štartali šele ob 6:20. Ni sicer računal na veleslalomsko tekmo, vseeno pa smo na Zvoh prišli še dovolj zgodaj. Kazalo je celo, da bomo s Kalškim grebenom opravili nepričakovano hitro, saj smo v manj kot uri pustili pod seboj polovico vzpona, vendar je bil to račun brez trdega, strmega žlebu proti Dolgi njivi, ki nam je namesto uživaške smuke pripravil psiho vložek. Kemični Ali se ni dal motiti, kar je bilo seveda pričakovano, ob opazovanju drsalne tehnike obeh "vreč bolh in kosti", ki sta slepo drveli za njim, pa smo ostali samo mižali. Vsak spodrs bi se končal s toboganom v ... Jaz sem raje posnemal Tončka in Grego, ki sta se že na sedlu odločila za cepin in dereze, robniki mojih mehkih hagank so namreč komaj kaj držali. Celo v položnem vznožju, kjer sem spet stopil na smuči, je bil vsak zavoj, neverjetno, čisto na meji.
Vzpon na Kalški greben ne bi mogel biti bolj kontrasten. Sonce je tako švasalo, da sem se sredi valovite planote preoblekel kar v kratke hlače.
Turni smučar, ki je prišel prvi za nami na vrh, mi je prinesel "izgubljene" dereze, ki sem jih bil, naveličan nepotrebnega tovorjenja, 100 m pod vrhom odložil v sneg ob gazi. :))

Spust se je začel odlično, vršna vzpetina je bila idealno popuščena. Manj srečne roke sva bila midva z Alešem pri izbiri nadaljevanja, namesto po osrednjih dolcih sva namreč sledila smučinam jutranjikov Klemena in Janeza, ki sta zavila pod levi greben. Sneg je bil sicer, kljub razmeroma pozni uri, še naprej zelo dober, smučarsko pa je uporabnejša običajna sredinska smer. Za dodatek smo zavozili še pod širokim sedlom pod Vrhom Korena - levi bok dolinice nas je namreč pripeljal do sedelca nad Dolgo njivo, pod katerim smo namesto snežne strmine ugledali kopno potko čez visoko pečevje. Iztek do lovske koče je bil edini del ture, kjer je bilo treba riti po gnilcu.
Po plažnem vložku na planini se je Grega odločil slediti Klemenu in Janezu v grapico nad lovsko kočo (v strahu pred kako pošiljko na glavo jo je odpikal šprintersko), ostali pa smo se opredelili za ležernejše prečenje Zvoha po smeri markirane steze. Do spodnje ravnice planine smo se še zapeljali, potem pa na smuči ponovno pritrdili pse. Za razliko od ostalih, so moji zdržali le do značilne stene, zato sem vzpon opravil peš. Gredina je bila veliko manj izpostavljena kot običajno, saj je bil njen spodnji del večinoma kopen (ob zdrsu bi se ustavil v ruševju), tako da je večjo previdnost zahtevalo samo nekaj kratkih mest. 150-metrsko prečenje od SZ grebena do ograje smučišča je postreglo z nekaj vdori do jajc, v žlebu pred ograjo smo obudili spomin na moj zgodovinski zdrs - hrbtno in z glavo navzdol - proti bližnjemu robu stene, Spomladanska proga je navdušila s fenomenalnimi pogoji in že smo bili pri Rozki. Dve pirovski rundi sta bili slaba izbira edino za glasilke našega Kovačevega študenta, ki je posledično na večerni predstavi besniškega mjuzikla domnevno prikazal podpovprečno predstavo. V resnici so edino zaresno razočaranje pripravile ferajnovke in Bešnčanke, ki so prišle brez tangic in modrcev za metanje na oder. Pih! Bolj zadovoljni smo bili z zakusko po predstavi, pri čemer je bil obsodbe vreden le topel pir.