Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stranDovški križ, Jugova grapa, ok. 2470 m |
|
14.-15.6.2004 (+ Urša, Tomaž Š, Klemen) V ponedeljek zvečer šprint do Bivaka III, zjutraj pa štart ob 5:15. Brezhibno jasno jutro, idealna temperatura in nad nami čarobno oranžne stene Oltarja, Ponc, Špika z bleščeče belimi vznožji, med katerimi je našo domišljijo najbolj buril izpostavljeni Kačji jezik. Strmi zaključek grape pod Široko pečjo, ki je bil pred nekaj dnevi še smučljiv, je prekinjalo 10 m kopne gladke skale s slapičem, zato smo pod njim zavili desno, na napol shojeno stezičko, ki popelje čez kamnito skrotje na bližnji pomol Treh macesnov. Dalje so nas čakala samo še debelo zalita snežišča. Nad višino 2000 m se je pojavil tudi nedeljski sneg, ki je sredi Jugove grape narasel na dobrih 20 cm, tako da smo kar malo "gazili". Kakšnih večjih težav sicer ni bilo, paziti pa je bilo treba na tršo podlago; ob skalah se je pojavljal celo led. Na vrhu grape smo na širokem snežnem balkonu odložili smuči in razbremenjeni zlezli čez kratko kopno pečevje in relativno majhno vršno opast na sončno južno stran, kjer je novi sneg (brez podlage) pričaral povsem zimsko pokrajino. Povzpeli smo se še do bližnjega predvrha.Novi sneg je smučanje sicer oviral, po drugi strani pa je bilo zato dokaj varno. Tudi zgoraj, kjer je naklon dobrih 45 stopinj (smo izmerili!), padec ne bi bil ravno usoden. Moj slog smučanja: skoki s pomočjo odrivanja z obema palicama... Pečevje v izteku smo obšli s prečnico pod Oltar, spodaj pa smo kmalu zapeljali na dolgo pričakovani pravi spomladanski srenec. Pod Tremi macesni je bil veselec sicer začinjen z nekaj kamenja, ki pa ni preprečilo vijuganja do konca snega na višini 1500 m. Jugova grapa je ocenjena s IV-, odseki S4+, 500 m. Na vrhu sta možna dva izstopa, od katerih je težji levi (tokrat je bil že preveč kopen), ki pripelje na škrbino pod glavnim vrhom Dovškega križa, tako da lahko smučaš tudi povsem z vrha. 
|