Turni smuki / Avstrija, Visoke Ture

Johannisberg, 3463 m

Dnevniški zapis

19.5.2007 (+ Eva, Aleš, Matjaž E)

Trije besniški slinavci so si zaželeli turne smuke v Avstriji, vendar sem šele po večurnem srfanju na enem od avstrijskih forumov odkril eno samo samcato obetavno poročilo (v začetku maja so bile namreč Visoke Ture že skoraj brez snega, položaj je rešil le novozapadli sneg).
Kot voznik sem od doma zaštartal ob divje zgodnji uri, ob 1:55. Besnico smo zapustili ob 2:20 in do mitnice prispeli minuto (!) čez 5. uro. Plačati nam - uhhh - vseeno ni bilo treba, saj do 15. junija pobirajo le med 6:00 in 20:00 (http://www.grossglockner.com/). Kljub dolgemu postanku na črpalki pred mejo in umirjeni vožnji smo v parkirno hišo na ploščadi nad Pasterzo, 2370 m, zapeljali celo kakšno minutko prej kot v treh urah.
Za začetek me je skrbelo, kako bo s prehodnostjo Gamsgrubenweg, saj so na avtrijskem forumu omenjali krajši obvoz po neki stari poti. Pa ni bilo ničesar pretresljivega, na koncu drugega od šestih zaporednih predorov je bila sicer postavljena meter visoka deska kot uradna zapora, vendar je bila mišljena za turiste v navadni obutvi. Po tričetrturni zložni hoji smo na koncu položnega dela poti, pri urejenem razgledišču na okoli 2550 m, stopili na sneg. Po nekajminutnem vzpončku nas je dokončno ogrela zaledenela mlaka v Wasserfallwinklu, kjer smo Avstrijcem pokazali par besniških potez. Eva je jezerce mirno prečkala po sredini, meni pa se je nad izlivnim potočkom vdrlo. Smučo sem potopil povsem pod led in kar videl sem že, kako mi bo pes zaledenel. In kako se bo na njem nabrala cokla (vendar, začuda, v nadaljevanju s tem ni bilo niti najmanjše težave). Predstavo je zaključil Matjaž št. 2, ki mu je veter odpihnil rokavico na sredo ledu... No, vse se je končalo srečno. Ob količkih smo odkorakali čez prvi prostrani ledenik, Južni Bockkarkees, proti od daleč vidni Oberwaldski koči, ki čepi na skalni kopi Hoher Burgstall. Simpatično vzpenjanje je motil le veter, zaradi katerega smo morali navleči kape in kapuce. Snežne zavesice, ki jih je podil nad tlemi, so pričarale napol zimsko vzdušje. Zanimivo, da ni bilo pravega občutka mraza, zato smo se pozneje, na vrhu, še toliko bolj začudeno zazrli v moj bidon z isostarjem, pripet na naramnico nahrbtnika. Pijača je bila spremenjena v leden valj...
Od parkirišča do koče smo rabili dobri dve uri srednje hitre hoje, po polurni malici pa smo nadaljevali proti Johannisbergu, katerega vršna piramida je videti blizu, vendar prostrani, položni ledenik vara - hoja do vznožja, kjer smo se po vmesni izgubi 50 višinskih metrov znova znašli na višini koče, nam je vzela skoraj tričetrt ure. Bila bi celo še daljša, vendar nismo sledili zgledu večine Avstrijcev, ki so dno Pasterzenbodna obkrožili z dolgim lokom, temveč smo sledili direktni sledi (zahvaljujoč precej debeli odeji majskega snega resne nevarnosti ni bilo). Zaključni 500-metrski vzpon je bil tehnično povsem lahek, saj je novi, suhi sneg omogočal netežavno vzpenjanje na smučeh, da je zrak nad 3000 metri vendarle malce redkejši, pa se je videlo po naših pogostih postankih z lovljenjem sape. Vrh smo dosegli v dveh urah, enotno presenečeni nad - v celoti gledano - lahkotnostjo ture. Ko smo se posvetili obsežnemu razgledu, smo ugotovili, da je sonce medtem povsem izsušilo jutranje oblake. Kič.
Spustili smo se ob pol 12h. Novi sneg sicer še ni bil povsem predelan, bil je bolj januarski kot poznopomladni, vendar je bila smuka povsem solidna. Ravan Pasterzenbodna smo premagali s klasičnim tekaškim korakom ter z njenega roba odsmučali po ne ravno običajni smeri, po širokem snežišču med Hoher in Mittlerer Burgstallom. Vseeno nam 50 m vzpona do roba S. Bockkarkeesa ni ušlo. Smeri vzpona smo se priključili 90 vm nad Wassefallwinklom, kjer je za nagrado takoj padel pirček. Sledilo je še zadnjih 140 m vijuganja (sneg je bil malenkost ojužen šele povsem na koncu), zatem pa je spet prišla v poštev ena od besniških diciplin: na Gamsgrubenwegu smo izkoristili skorajda - hehe - sklenjene zamete novega snega na notranji strani poti in spust na smučeh končali vsega par minut pred prvim predorom.
Med vožnjo domov nas je spreletelo, da so nam bili ponoči "Avstrijci častili avtocesto". Temu se po gorenjsko reče v vseh pogledih enkratna tura, hhehhe!