|
Dnevniški zapis
2.2.2002 (+ Eva, Matija P, Matjaž E)
Zima 2002 je bila pri nas zelo skromna s snegom, dovolj snega so imeli le na severni strani avstrijskih Alp, potem pa smo slučajno izvedeli, da je v Jalovčevem ozebniku puter. Glede na to, da je bil pred menoj dotlej daleč najtežji smuk, ponoči nisem veliko spal. Živčnost so mi dodatno povečevali še topi robniki, zaradi katerih sem sredi noči celo prestavil budilko za 10 minut nazaj, da bi si pred odhodom zagotovil čas za brušenje. Iz tega nazadnje seveda ni nastalo nič pametnega, razen da sem posledično soimenjaka pobral dve, ostala dva pa - na njuno veliko ogorčenje - kar deset minut prezgodaj, haha.
Štartali smo pred rampo pri letalnici in celotni vzpon odpešačili. Cesta do Tamarja je bila ledena, jaz pa sem že tu zaostajal, kar ni bil dober znak. Še najboljše mi je šlo na najstrmejšem odseku pod Šitami - dokler nismo nataknili derez, kajti dodatne uteži na nogah so me takoj zatolkle. Pravzaprav sem imel še precej sreče, kajti v ozebniku so bile res tako dobre razmere, da smo - kar je sicer povsem nepravilno - ob derezah uporabljali kar palice. S cepinom bi se do vrha privlekel še veliko težje. Nekaj previdnosti je bilo potrebne le v vršni ožini, ki je najstrmejši del ozebnika, sprememba nad njo pa je bila tako radikalna - temo in mraz sta na robu lijaka zamenjala sonce in razgled - da sem se do sedelce nad Jezerci, kjer smo zaključili vzpon, sprehodil kot prerojen.
Spust se je začel z neobetavnim predirajočim se snegom, ki pa ga je v ozebnikovem lijaku takoj zamenjal puter, v katerem je bila smuka takorekoč idealna. Žal sem zaradi pomanjkanja moči delal po največ pet zavojev naenkrat. Da strmine niti v takih pogojih ne gre podcenjevati, je dokazala Eva, katere padec se je pretvoril v nekontrolirano ritje, ki ga je uspela ustaviti šele 30 m niže. Pod ozebnikom sem bil jaz že čisto trhel, Eva pa je na trdem snegu pod Šitami še drugič žvajznila ter pri tem, kljub čeladi, s krvavečo surlo posprejala okolico. Prizorišče je bilo videti, kot bi zaklali kuro, hehe. Jasno je, da se naju je normalna polovica moštva pošteno načakala.
Povzetek ture bi se z dvema besedama lahko glasil: grenko - sladko.
In še epilog: švohota ni bila samo posledica na nogah preživete virozice, temveč se je čez tri dni razkrila kot močno vnetje dihalnega sklopa, zaradi katerega sem, za začetek, 10 dni goltal antibiotike.
|