Turni smuki / Avstrija, Visoke Ture

Großvenediger

Dnevniški zapis

15.-16.5.2004 Gschloss - do 3000 m
(+ Urša, Dragan, Robert)

Za južno stran so poročali, da je spodaj že precej visoko kopna, zato smo izbrali manj običajni vzhodni pristop skozi dolino Gschloss. Parkirali smo pred gostiščem Tauernhaus (1500 m) pod Felberskim predorom, saj je cesta skozi dolino zaprta za promet. Ker pa taksi (kombi ali vprega) v tem času še ne vozi, smo za začetek uro in pol pešačili po cesti. Dolina je zelo lepa, zato nam kljub turnim čevljem in 15-kilskim nahrbtnikom sploh ni bilo težko, vseeno pa bom naslednjič za ta uvod pripeljal s seboj kolo. Na koncu planine Innergschloss (1700 m) smo zavili čez prvi mostič in po smeri označene poti mimo slapu končno zagrizli v breg, kjer se je takoj pojavila debela snežna odeja. Prvih 200 vm smo, sledeč starim stopinjam, še pešačili, ko se je svet položil, pa končno prestopili na smuči. Nadaljevanje postreže z razgibanim svetom desno od kanjončka potoka. Ko se dolina položi, smo zavili v strmo desno pobočje (snežne razmere so bile za vzpenjanje odlične) in se povzpeli naravnost k Stari Praški koči. Po enournem postanku smo po lahkem svetu ob pol 3h popoldne dosegli Neue Prager hütte, 2796 m, katere zimska soba je bila cilj prvega dne. Koča je namreč ravno v prvi polovici maja začasno zaprta. Vreme je bilo čudovito in pogledov na bleščeči svet snežnih (ali ledeniških) tritisočakov se kar nismo mogli nagledati. Časa smo imeli na pretek, zato nam je prišlo na misel, da bi brez tovora skočili na vrh že prvi dan. No, ker višinsko sonce kar dobro izčrpa, smo si s pomočjo štedilnika na drva in najdenih zalog šumečih tabletk ter črnega čaja najprej privoščili izdatno obnovo ravni vode v telesih. Počitek nas je tako polenil (svoj delež pri tem sta imeli tudi pločevinki piva), da smo nazadnje zamahnili z roko.
Zjutraj pa razočaranje. Zbudili smo se v oblakih, sneženju in močnem vetru... Do 9h smo prakticirali črnogorski fitnes (*), do pol 2h popoldne obnovili vse (ne)znanje varovanja in reševanja na ledenikih ter počistili večji del skladišča čeških jedi v zimski sobi (puding, gobova juhica, testenine, rezanci, kavica, itd.:), a izboljšanja vremena vseeno nismo dočakali. V bedni vidljivosti smo se - vmes čez precej sumljivo pobočje - nazadnje prebili vsaj do sedla na višini 3000 m ter odsmučali na drugo stran, v dolino Viltragen. Sprva nam je močan veter nabijal snežinke naravnost v obraz, po nekako 100 metrih pa smo se rešili najbolj dinamičnih zračnih tokov ter kljub slabi vidljivosti počasi začeli uživati v smuki. V zgornjih 300 vm nas je malo bremenila tudi misel na ledeniške razpoke, ko smo s pomočjo zemljevida in višinomera uspešno zadeli prehod z desne na levo stran, pa nas je na precejšnji strmini nagradil božanski pršič do kolen!! Sneg je presenetil z odlično smučljivostjo povsem do konca, skoraj do spodnje postaje tovorne žičnice!
Kdor želi videti vzorno zimsko sobo, naj se potrudi do Neue Prager hütte!
* ležiš, dokler te vse ne boli

Planinski vestnik 1959, stran 304

Grossvenediger
dr. Viktor Vovk

... (Janko) Mlakar daje svojemu opisu v vzponu na goro naslov 'Veliki Venediger' in pripoveduje takole: Venediger je dobil svoje ime od slovenskih Vendov ali Venetov, ki so bivali ob njegovem vznožju. V najstarejših zemljevidih je označen z imenom 'Mons Venetorum' in iz tega imena je nastal 'Venediger'. Prav to sem hotel poudariti, ko sem napisal naslov Veliki Venediger, ne pa Gross Venediger. - Sicer se je pri nas različno pisalo. Tuma je goro imenoval Venedigar, dr. Kajzer samo Venediger, urednik Orel tudi Grosswenediger in Veliki Wenediger.
...
Našli so leta 1890 v dolinskem kraju pod Venedigerjem ilirsko grobišče iz petega stoletja pred našim leto-štetjem, kar dokazuje, da so bili ondod prebivalci Iliro-Veneti, od katerih je dobila svoje ime. To je tembolj umevno zaradi tega, ker je imel Grossvenediger še pred dvema rodovoma to ime samo na severni strani (v dolini Pinzgau), medtem ko so mu na južni (tirolski) strani pravili le Stützenkopf. Tako je pisal profesor von Richter, takrat prvi predsednik Nemškega in avstrijskega planinskega društva, zelo razgledan gornik in ploden pisatelj, oče klasičnega alpinističnega dela 'Die Erschliessung der Ostalpen' (Odkritje Vzhodnih Alp). Toda Richter ni mogel doumeti, zakaj je tako, namreč zakaj je svoj čas imel Venediger to ime samo v ljudstvu na severni strani Visokih Tur, ko so ga pa na jugu drugače imenovali. Kajti stvar je taka, da je bila severna stran ponemčena ali nemška, ko so na jugu, čeprav se tu ni več zdržema govorilo slovensko, pa bili še živi po Slovencih in slovenstvu sledovi. Visoke Ture so gore mejnice, etnična meja, zato ni čudo, da so v danih razmerah pri Nemcih na severu veljale za venedske, vindske, windisch.
op. Podobnih primerov za nastajanje imen nam ni treba hoditi daleč iskat. Nemški Korošci imenujejo še dandanašnje Karavanke po Kranjcih in Kranjski onstran gorá Krainberg, Krainberge (Kranjske gore). Goram ali brdom kakor Col Sclav, Filon dei Sclas, Filone Slavi i. pod. v Zapadnih Julijcih niso dali imen Rezijani ali Depaljani, prebivalci Depalje vesi v Kanalski dolini, še vsi Slovenci do tragičnih selitev po usodnih opcijah pred dvajsetimi leti, - marveč so taimena ustanovili Furlani, njihovi sosedje "na oni strani". In na Tolminskem so bili hribovski Nemškorutarji, tirolski naseljenci v Rutu ali Nemški Koritnici pod Rodico, poimenovali goro, ki jih loči od praslovenske Koritnice, tiste v dolini, ob Bači, 'Windischkobel'. (V krajih, od koder njih rod izvira, pomeni Kobel ali Kowel gor, hrib.)
V 16. stoletju se pojavi za Venedigerjevo gorsko skupino, posebno za njeno južno stran, ime 'Windisch - Tauern'. To nam pokaže zemljevid Wolfganga Laziusa 'Typi chorographici Austriae, Viennae 1561', najstarejša doslej znana karta Tirolske in najpomembnejše avstrijsko kartografsko delo tiste dobe. Ne dolgo po tistem je izdal Gerhard Kremer - Mercator (1512 - 1594), slavni reformator kartografije, kot se o njem piše, za svoj atlant zemljevid Salzburške in Koroške z naslovom 'Die Hohen Tauern nach G. Mercator 1585' (Visoke Ture po G. Mercatorju). Na njem se pa imenuje Windisch Taurn gorski prelaz više Virgenske doline, pod Grossvenedigerjem.
op. Omenjeno bodi, da so prvotno z imenom Tauern imeli v mislih le gorske prelaze: Korntauern, Krimmler Tauern, Raurisertauern, Kalser Tauern, Velbertauern, v Nizkih Turah še Hohentauren. Imena sedel in škrbin so bila s časom prenesena na gorske grebene.
...
"Že okoli leta 1700 je neki Resch pisal, da so se gore severno od Lienza po tamkaj naseljenih Slovanih od nekdaj imenovale 'montes Veneti', kar ne pomeni nič drugega kakor 'Wendenberge', slovenske gore. In zdaj piše v uglednem Zeitschrift fuer Ortsnamenforschung L. Steinberger: 'Wendenberge' so imenovali prebivalci na severni (salzburški) strani Visokih Tur vsaj tisti del tega pogorja, ki jih je ločil od dolin na jugu, kjer so že bivali Slovenci ('Wendenreste'). Prav zaradi teh Slovencev je dobilo mesto Matrei na južni strani, v dolini reke Isel, ime Windisch - Matrei, da so ga razlikovali od nemškega Matreija v dolini Sille."
...
Ko je Nemško in avstrijsko planinsko društvo, takrat največja društvena organizacija na svetu, v zbirki svojih odličnih pogorskih zemljevidov pripravljala karto Venedigerjevega območja, so celotni problem nomenklature poverili nikomur drugemu kot Ludviku Purtschelerju, enemu izmed najsvetlejših likov velikega alpinizma klasične dobe, ki mu pripisujejo nič manj ko 1800 visokogorskih vzponov in ga po pravici imenujejo "naš nepozabni alpinski heroj". Purtscheler se je z vso resnobo lotil težavnega in odgovornega dela, kajti dotlej je bila zastran imen na zadevnem ozemlju v kartografiji velika zmešnjava. Purtscheler je sistematično obhodil v Vendigerjevem pogorju vse doline in se vzpel na celo vrsto vrhov, tudi takih, ki so mu bili že od prej znani. Zanimivo nam opisuje metodo svojega dela, ko v prvi vrsti poudarja, da je moral pri ugotavljanju imen upoštevati, da so nekoč Slovani prebivali ne samo v Pustriški, ampak tudi v dolinah Inn, Ziller, Wipp. V vzhodnih in južnih predelih Venedigerjeve skupine, pa tudi v severnih dolinah Visokih Tur, je nekdanja slovanska naseljenost dokazana po mnogih nazivih krajev, gora, planinskih pašnikov, potokov ter hišnih in rodbinskih imen.
...
Tako razlaga te stvari Purtscheler in nato preide na nekatera imena, ki se naj po njegovem na novem zemljevidu popravijo.
Južno od Dreiherrnspitze je gora, ki ima na zapadni strani ime Röthspitze, na vzhodni, v Virgenski dolini, pa Welitz, kot so jo na prejšnjih kartah pisali. Purtscheler pa pravi, da je prav pisati Weliz, ker ime izvira od slovenske besede belec, in pojasnjije, da je Weliz toliko kot Weisspitze (Beli vrh). Ugotavlja, da so slovenskega porekla imena vrhov Ogasilspitze, Tredeberspitze, Schenaklspitze, in dalje veleva, da je treba Reggenthörl 3041 m pisati z enim samim r-om, ker izvira ime iz staroslovanske besede 'rega', nemško Riss, Spalte. Malhamspitze je slovensko mali holm, zato je pravilno: Kleinspitze. Potem piše Purtscheler obširno o reki Isel, češ pri domačinih je še vedno Islitz, od slovenskega izliti, in da od tod izvirajo vodna imena Isel, Islitz, Sill, Zilja (naša, na Koroškem), Ziler (na Tirolskem), itd. Graja pisanje Stermetzkopf in Schermeskopf (2766 m) in trdi, da je prav le Stermez, od slovenskega strma - steil. Zopetspitze 3188, pravi Purtscheler, ima ime od potoka v dolini Zopotnizenbach, v pokrajini se pa imena Sopot, Zopotnitzen, Zoppetnitzen in podobno često pojavljajo in imajo skupno poreklo: staroslovenski sapotu, kar pomeni vodna žila, pravzaprav žuborenje tekočih voda ("Wasserader, eigentlich das Rauschen fliessender Gewässer"). Za Gastacher Wände zahteva Purtscheler, da se piše Gostacher Wände, ker prihaja ime od slovenskega hosta - Gestrüpp. Zettelunizach je po Purtschelerju sedlovnica ("eingesattelte Gegend")."