|
Dnevniški zapis
25.6.2001 Kals - pod vršnim grebenom Malega Kleka, ~3700 m
(+ Eva, Matija, Matjaž E)
Popoldne proti Avstriji; medtem ko je bila nasprotna stran avtoceste zabasana s stoječo kolono počitnikarjev, namenjenih na morje, smo se mi peljali v nasprotno smer po prazni cesti. S smučmi na strehi pri 30°C. Burleska! Po večerji v Kalsu smo se spustili do počivališča nasproti velikega slapu in prespali v spalnih vrečah.
Vstali smo ob 2h in se 20 minut zatem odpeljali do Lucknerhausa; cestnine na gorski cesti nad Kalsom sredi noči seveda niso pobirali. Hoditi smo začeli ob 3h, s čelnimi svetilkami. Stezo smo na srečo našli takoj, saj se logično začne na zgornjem parkirišču, namenjenem tistim, ki parkirajo za daljši čas, torej gornikom. Na začetnem položnem delu smo sicer prečili tri plazovine, a o konkretnem snegu ni bilo sledu. Nič drugače ni bilo po priključku na makadamski kolovoz, ki se nato strmeje vzpne do Lucknerhütte. Prvo upanje nam je vzbudilo veliko plazišče v zatrepu položne doline nad kočo, vendar je bila strmina nad njim spet kopna. Edino na tem mestu smo imeli tudi nekaj malega težav z iskanjem poti, na srečo pa se je ravno začelo svetliti. Že smo si predstavljali, kako bomo dol grede v neskončnost sestopali s smučmi na nahrbtnikih, potem pa se je nad strmino vendarle začela strnjena snežna odeja. Deset minut naprej smo zapustili dolinico, ki se proti levi povzpne do "Štrudlhütte", in s pomočjo srenačev odpeketali proti desni. Nekako na višini 2800 m se začne ledenik Ködnitzkees, čez katerega smo jo ubrali naravnost proti strmemu snežišču pod Adlersruhejem. Sneg je bil za hojo s smučmi idealen, zato smo se za dereze odločili šele na dobrih 3200 m, ko se pobočje postavi preveč pokonci. Kameradi so nadaljevali naravnost proti strmemu snežnemu jeziku, ki jih je pripeljal točno h Koči nadvojvode Janeza, sam pa sem izbral zavarovano pot na desni, ki pelje ves čas malo pod robom skalnatega grebena. Nekajkrat sem z derezami sicer stopil na kopne skale, vendar pa sem z vlečenjem za jeklenice prihranil nekaj energije.
Osnovni cilj smo s tem dosegli, ker pa je bilo pristopno (= sestopno) pobočje zaradi zgodnje ure (pol 8h) še v senci in sneg zato še trd, smo se po malici počasi odpravili proti rami pod Malim Klekom. Že pod njo je pihalo tako močno, da so nas sunki nekajkrat kar dobro zamajali, zato so ostali hoteli zaključiti, a sem jaz že "zavohal plen" in navalil do konca. Shojena gaz je omogočila zanesljiv vzpon do vrha snežišča (do velike skale pod vršnim grebenom), tako da sem cepin prijel v roko le za zadnjih 20 m, ko se strmini pridruži tudi rahel občutek izpostavljenosti. Tako sem se torej ob prvem prečkanju 3000 m povzpel kar na skoraj najvišjo turnosmučarsko točko v Avstriji.
Odsmučali smo povsem po desnem robu strmine, kjer je bila snežna površina gladka, saj, razumljivo, nikomur ni prijala hoja po najstrmejšem in najbolj izpostavljenem delu. Na "glavno smučišče" pod Adlersruhejem smo zavili skozi zelo strm prehod povsem na desni, česar si v slabših razmerah gotovo ne bi privoščili. Naslednjih 300 višinskih metrov je bila smuka ena sama pesem; s sulicami sem vlekel take zavoje, kot bi imel karving smuči. Na položnem Ködnitzkeesu je bil sneg žal že preveč pogret, skozi skorjo se je prediralo za 10 cm, zato smo vozili v glavnem samo naravnost. Pod robom ledenika se je pojavil pravi gnilec, ki je spet omogočal solidno vijuganje do konca strnjenega snega, sledil je peš sestop po travnati grapici, s "kosmate" plazovine v dnu dolinice pa smo izstopili vsega dve minuti nad Lucknerhütte. Mimo množice sprehajalcev smo po cesti v dobre pol ure ležerno sestopili do avta. Kratke hlače, hlajenje nog v potoku, ...
Ture pa s tem še ni bilo čisto konec. Med vožnjo proti domu so čez mojega Roverja 414 (brez klimatske naprave) že po prvi uri cmarjenja začele leteti pritožbe, da je navadna pečica. Ko je na vrhu znamenitega klanca na Korensko sedlo še zakuhal, je bilo poimenovanje dokončno. Pečica.
|