Turni smuki / Triglavsko gorovje / Bohin

Debeli lašt, 2050 m

23. in 24.3.2001 Blato - Sedmera - Debeli lašt (+ MatjažE)

Čeprav sva šla iz službe že opoldne, sva pred odhodom toliko bluzila, da sva pridelala 45-minutni zaostanek za načrtom, ki se nama je nato otepal vse do Sedmerih.
S parkirišča pred Blatom sva zapešačila ob 15:15, strnjeno snežno odejo pa dosegla šele na koncu ravnega odseka nad Pungratom. Ko sva se prepričala, da je s kopnino zares konec, sva svoja ramena seveda z največjim veseljem olajšala 5-kilogramskih smuči. Na Dednem polju se je začel za naju neznani svet. Sprva nama je, na srečo, pot kazala smučina predhodnika, ki pa je na robu Ovčarije zaradi gnilega snega obrnil (skrbelo ga je predvsem prečenje Prodov). Midva se nisva pustila preplašiti tako hitro in po logični smeri skozi zaporedna dolca brez orientacijskih težav dosegla rob - kopnih Prodov. Do najnižje točke steze sva se opotekla s smučmi v rokah, med prvimi drevesi pa naju je spet čakal sneg. Vzpon do najvišje vzpetinice v vznožju melišč pod Rušnato glavo je bil v zelo gnilem snegu zelo naporen, še posebno, ker sva bila zaradi neprestanega lovljenja časa že pošteno crknjena. Zaključni sprehod mimo Dvojnega jezerom je šel zato že precej na jezo. Zimsko kočico sva dosegla vsega nekaj minutk pred nočjo.
Vstopila sva z ganka. Ko sva se skozi lino v tleh po viseči lojtri spustila v spodnjo kamrico, sva doživela šok: vse razmetano, deke v kupih na tleh. Zaradi utrujenosti naju je sicer zanimala samo večerja, vendar bi prostakom, ki so zakrivili tisto svinjarijo, kljub temu z veseljem razdelila "par šenčurskih okoli kepe"!
Sneg za jutranjo juhico in pijačo sva s šalico nakladala kar skozi okno. Med degustacijo pirčka, uro po znočitvi, sva znova osupnila - zunaj so se zaslišali glasovi in čez nekaj minut so se nama v jazbini pridružili trije Kranjčani, ki jih je skozi noč vodila najina smučina.
Vstala sva 20 pred 5. in odpeketala uro zatem. Nočni veter je sneg lepo utrdil, zato je bila hoja povsem lahkotna. Za dolgo, ozko kotanjo sva zavila levo (še pred zimsko oznako!) in v smeri strme dolinice, ki se vzpenja proti vrhu Velikega Špičja, pridrsala na večjo odprto ravnico, imenovano Pri utah. Kot sva ugotovila pozneje, med spustom, bi morala tu zaviti na nizko sleme na levem robu, za katerim brez težav prideš naravnost do vznožja strme dolinice. Ker tega nisva vedela, sva predtem še malo zašla med skalne stopnje in zastonj pridelala 40 višinskih metrov. V glavnem, na vrhu dolinice sva stopila na sonce, ki je pomagalo, da je bilo prečenje pod Brdi povsem nedolžno. Na rami se nama je odprl čudovit razgled na prvič videni svet med Vrhom Labrja in Kalom, na robu nad orjaškim kotlom 'Za dolina' pa sva - zaključila. Razlog: zadnje minute za dobro smuko in moja katastrofalno majhna zaloga pijače. Da nisva ostala povsem brez vrha, sva zavila na 4 minute oddaljeni Debeli lašt.
Vršni del spusta je bil enkraten, v spodnjem delu dolinice pa je bilo treba že paziti, saj se je na pravokotno obsijanih delih hotelo predirati. V kočici sva iz ostankov juhe in isostarjevega praška scoprala kolikor se je le dalo tekočine, ob tem pa na soncu posušila pse in sobo za silo uredila.
S kožami na smučeh sva po svoji večerni gazi odkrevsala do zadnjega kuclja, kjer se nama je ponudil tudi edini pogled na nedoseženi cilj, Travnik. Tu sva se še pravi čas spomnila namazati z zaščitno kremo, kajti sonce je švasalo na polno. Spust do Prodov na najino jezo ni bil veliko lažji od večernega vzpona, saj je bil gnili sneg zelo naporen. Zložni peš vzpon čez Prode se je zato, pravzaprav, kar prilegel. Čez Ovčarijo nama je prišla na pomoč senca oblačnosti, ki se je od sredine dopoldneva valila čez Spodnje Bohinjske gore, za planino pa so bili vzponi itak dokončno za nama. Požlampala sva težko prihranjeno pijačo in se uživaško spustila do planine Pri jezeru, kjer sva bila dogovorjena z najemnikom enega od stanov. - Jaka, vsa čast, ampak tisti tvoj orjaški štamprle šnopca je bil morilski!... :)