Dnevniški zapisi
konec sedemdesetih poletna smuka na snežišču nad Češko kočo
13.2.2005 pod Žrelom in Malim žrelom, ok. 1520 m (+ Dragan, Robert)
Zjutraj je ob odhodu od doma še rahlo deževalo, na Jezerskem pa nas je pričakalo jasno nebo in centimeter novega snega. Avto smo pustili na ovinku za Anclovo planino, kjer je bilo spluženo parkirišče za nekaj vozil. Senčna Ravenska Kočna je v sicer pretoplem dnevu poskrbela za primerno nižjo temperaturo, tako da nam je napol gnilec grozil le na Prodih, ko smo skozi posamične grme rušja zavili desno na pobočje pod Žrelom, pa je sneg postal suh. V grapici pod steno, po kateri smo se vzpenjali, ga je bilo več kot smo ga pričakovali, na vstopu v Žrelo pa so se uresničili naši strahovi - bilo je zasuto z 20 cm napihanega babjega pšena. Po krajšem mencanju smo presodili, da je položaj prenevaren, in se obrnili. Vijuganje po globokem stiroporju v grapici pod steno je bilo enkratno, nižje pa le malce slabše. Zaključili smo nekaj nad gozdom in se po kratki malici odločili še za Malo žrelo, grapo pod SZ steno Dolgega hrbta. Sam nisem bil "pravi", zato sem vzpon končal po 250 metrih, na vstopu v grapo, Robert in Dragan pa sta se s smučmi na nahrbtnikih povzpela do levega od dveh atraktivnih spodmolov, ki se prikažeta šele v grapi. Grapa in njeno plitvo nadaljevanje na zahodnem robu pobočja (po njej so za nami sestopali tudi plezalci Sinjega slapu in Vikijeve sveče) sta postregla še z drugo nenavadno smuko po globokem babjem pšenu, tako da na koncu nismo bili niti malo nejevoljni zaradi nedoseženega vrha.
17.12.2005 Malo žrelo, ~1550 m (+ Eva, Aleš)
"Zasilna" tura, ko imaš povsem izrabljene pse (in te Promontana z lepilom nateguje že tri tedne).
Jezersko nas je presenetilo s skoraj povsem kopno podobo, na srečo pa je snežna odeja za jezerom hitro narasla. Cesta je bila splužena do kmeta Ancla, ki se je po četrt ure naveličal opazovati Butca&Butca, kako okoli njegovega hleva nabirata razna krepelca, ter jima posodil dva para svojih palic ... Štartali smo šele ob 11h; "kar nekam". Goli vrh se je zdel preslabo zasnežen (predvsem pa nismo poznali smeri smučanja), zato smo zavili pod steno Dolgega hrbta, podobno kot na turi na začetku leta. Grapa nas je pričakala s trdim snegom, ki je sicer omogočal izvrstno pešačenje, vendar brez cepina in derez zadeva ni bila pametna, zato sem zaključil na vrhu zadnjega napihanega pasu. Butca sta, nasprotno, upravičila svoje ime in po špičkah rinila dokler je šlo (Butec 1: "Sredi rampe je postal sneg rahlo nestabilen, tako da me je postalo že malce strah"...).
Smuka: trda, gladka grapa je bila odlična, v žlebu ob levem robu strmali, v katerega pripelje zimski sestop s Češke koče, pa je bil naložen napihani pršič zadnje noči. Bilo ga je premalo, da bi bilo nevarno, pa tudi premalo, da bi bil žleb enakomerno zapolnjen, zato so se pogosto menjavale trde in napihane ploskve. Slaba vidljivost (vse je bilo sivo, nekontrastno) je bila vzrok za samo povprečno smuko. No, ko smo pod strmim prehodom zavili iz žlebu na široko strmal, smo se takoj ugriznili v jezik, saj nas je dočakala obupna skorja, v kateri je bilo celo prečenje komaj užitno. Tudi po širokem, položnem vznožju ni bilo nič bolje, niti dveh zavojev ni bilo mogoče potegniti v enakem snegu (svoj delež je k temu prispevala že omenjena "nevidljivost"). Kot miloščina se je izkazal šele pršiček na položnem prodišču pod Babo.
Prava decembrska smuka... Vseeno užitek! :)
(Malo žrelo je zimski prehod na Ravni nad Češko kočo.)
|