Blato - Kanjavec, 2568 m

12. in 13.5.2001 Za Debelim vrhom
Ker je bila to moja zadnja priložnost pred enotedensko službeno potjo na Florido, sem se, kljub temu, da nisem dobil nobenega kompanjona, odločil za dvodnevno turo. Kot ponavadi sem doma pacal do zadnjega, pred odhodom pa je uletel še kupec za moje stare dereze, ki se niso prilegale turnim pancarjem, zato sem izpred planine Blato začel šele ob 16:40 (nič novega, pravzaprav). S svinjsko težkim nahrbtnikom sem do Laza tako nažigal, da sem bil v primerjavi s poletnim pristopom počasnejši vsega štiri minute. Potem mi je postanek za par požirkov porušil ritem in nisem ga več uspel dobiti nazaj. Rob nad dolino Za Debelim vrhom (~ 2210 m) sem dosegel pet pred osmo, pol ure za tem, ko so se poslovili zadnji sončni žarki. Ker poti in razdalje do Hribaric nisem poznal, sem se 10 minut odločal, kaj storiti. Ker sem bil poleg vsega še brez čelne svetilke (...), sem nazadnje obrnil.
Smuka po južnem snegu ni bila ravno navdušujoča, vendar se ni prehudo vdiralo. Snega je zmanjkalo 250 m pod Lazovškim prevalom. Smuči sem hitro pritrdil na nahrbtnik in šibal naprej. Med prečenjem mimo planine se je izpred najbližjega stanu zaslišalo v pristni štajerščini: "Pridi na šnops!", čemur pa sem se samo zahvalil, saj sem želel do popolne teme priti čim niže. Za robom sem dobil idejo - obrnil - zvrnil šnops - nato pa nafehtal prenočišče. Nakrmili so me tudi s toplo večerjo, ki sem jo poplaknil s svojim pirčkom, dahnili smo še en šnopček in spat sem šel prav zadovoljen...
Zjutraj smo se odpravili malo čez šesto. Sneg je bil tako trd, da nam je šlo do prevala pešačenje dobro od nog samo zahvaljujoč mojim večernim stopinjam. Na robu, kjer sem bil zvečer obrnil, sem imel teže na ramenih končno dovolj in prestopil na smuči. Prečnica pod Debelim vrhom je najmarkantnejši del ture. Zaradi dobro utrte smučine nevarnosti zdrsa ni bilo, namesto tega so za drobec adrenalina poskrbele orjaške opasti na vršnem grebenu (lepo se je videlo, da je začetni del prečnice zasulo prejšnji dan), v zadnjem delu pa strmi, široki plazni jarki. Ko sem prišel na Hribarica, sem imel kaj videti - z vseh strani so se vzpenjali in spuščali turni smučarji. Kot v mravljišču. Pokrajina je bila seveda fantastična, še vedno je bilo vse zalito. Na (zahodnem ) vrhu sem razprostrl armafleks in si privoščil kraljevsko poležavanje na najvišjem slovenskem turnosmučarskem vrhu.
Spust do Hribaric je bil izvrsten, saj mi je senčna stran dolinice med obema vrhovoma postregla s trdim snegom. Žal je bilo ob 11h niže že vse gnilo, malo bolje kot zvečer je bilo edino pod Lazovškim prevalom. Na planini sem od Mariborčanov nažical še nekaj mrzlega čaja, nato so se me končno znebili. Ostala mi je še dobra ura matranja kolen do Blata.