3. RJJ, september 2004 Navdušujoče drvenje v burji Dugi otok - Molat - Premuda - Ist

Četrtek: Nova hrvaška avtocesta (manjka le še predor Mala Kapela) je močno olajšala dolgo vožnjo do Zadra, iz Kranja skozi Vinico bi brez zastojev na južni lublanski AC in pred Žužemberkom potrebovali samo 4 ure in pol. Ob 18h v marini Tankerkomerc prevzamemo "kroparsko" jadrnico Event 34. Ko se nam pridruži še drugi avto in grla razkužimo s Sirotovo medico, odpešačimo na večerjo v staro mesto, na katerega obzidju še vedno visi ogromna slika "wanted" generala Gotovine. Pice poplaknemo z dvema piroma; kapitan s Stello A., ostali nasedejo na hrvaškega Zlatoroga. Petek: Izplujemo ob 9h. V Zadrskem kanalu nas sprejme zmeren jugo, moči 4 bf, tudi valovi so nekako za štirico. Prvič v življenju se odločim za tabletke proti slabosti in z njih učinkom sem kar zadovoljen. Dvig jader je, nasprotno, čista katastrofa. Ker navijalno glavno jadro vsi vidimo prvič, nam ga najprej celega vrže ven, tako da začne močno opletati, potem ga pa, ko zajamemo veter, nikakor ne uspemo napolniti. Nekaj časa mi ni nič jasno. Deluje šele, ko pritegnemo vang (pritego buma). Sledijo razni amaterizmi posadke pri križanju v veter. Kapitan: "Zategni genovo, hitro!" - Mornar: "Katero vrv??" ... Skratka, ni nas lepo gledati. Poskušajo me celo prepričati, da se vrv na vinč navija z leve strani... Ker se nam mudi, da nas za sredino dneva napovedana burja ne bi ujela v Malem Ždrelcu, jadra pospravimo prej kot bi bilo potrebno in zamotoriramo brez cikcakanja. Plovba pod mostom doda malo adrenalinčka, prestrašiti pa nas ne more več. Prihod v Srednji kanal proslavimo z degustacijo merlota; prvi kozarec gre seveda Pozejdonu. Pod Ižem lepo jadramo s pojemajočim jugom v bok (Vmax = 6 Kn). V Ravskem kanalu za kratko poskusimo z metuljčkom, vendar je veter že preveč izdahnil, zato kmalu vžgemo motor. Za skok v vodo izberemo ravski zaliv Paladinica; Miha je v morju prvič po 12 letih! Čez sedelce pihljajo prvi refulčki burje. Po kratkem zezanju sidrnega vinča (potreben je ukrep na varovalki) v burnih razmerah hitro odmotoriramo v Brbinjski zaliv na sosednjem Dolgem otoku, kjer nas navduši idealno zavetje pred burjo. Pod gozdom je zasidrana vrsta boj, ki imajo dodano tudi vrv za privez krme. Zelo zanimivo je iz jezersko gladkega morja opazovati "deročo reko", ki jo burja žene skozi vhod v zaliv. Kljub vsem pohvalam pa inkasantu ne damo nobenega tringelta; njegov poskus colanja "bonus" turistične takse je račun brez našega blagajnika, hehe. Za privez plačamo 75 kun. S sprehoda do raztresene vasi se na barko vrnemo med prvimi kapljami. Po večerji (Cifove testenine s koščki purana) se začne tarokaška noč. Cif je zraven le prvih nekaj partij, nato se odloči "prebrati knjigo", ostali pa mečemo do 3h zjutraj! Zmaga kapitan, sovražnim pravilom navkljub! Dve tarokaški izjavi (vemo, čigavi): "Kdor počiva, pije. K't norc!" "Pa kva s' šu ti igrat? Z mehko curo?" Bilanca prvega dne: popili epskih 7,5 litrov vina... Sobota: Dan se začne s polaganjem "vab" v goščavi, kjer je v pravem minskem polju že težko najti čisto parcelo... Mihov in Lukov ribolov (beri: zakuska za ribe) poživi ženska z ene od sosednjih jadrnic, ki se gre gola namočit v morje. Naša barka se zato skoraj prevrne :))). Za zajtrk pade ostanek petkovih testenin in 20 vmešanih jajc s pašteto. Vreme je turobno oblačno, zunaj "divja" burja, zato se nam ne mudi iz udobja; izplujemo šele malo po 11. uri. Dvignemo močno skrajšana jadra. Posadka ga sprva močno serje, počasi pa le zapopadejo in nazadnje celo ugotovimo, kako pravilno odpirati navijalno glavno jadro - tudi odvijati ga je treba z ročico! Soimenjak, ki krmari, ima mojega nerganja kmalu dovolj, zato mi preda krmilo. Med dolgo stranico proti Sestrunju nato na lastni koži izkusim, da je v nekonstantni burji skoraj nemogoče pluti mirno; močne sunke blažim z zavijanjem v veter. Načrtovani postanek v Božavi črtamo in se odločimo za plovbo naravnost na Molat. No, ko v Dugem otoku, ravno nasproti naselja na Zverincu, zazeva odprtina nekdanjega zaklonišča za vojaška plovila, jadra pospravimo in gremo pofirbcati. Medtem ko ostali krožimo pred vhodom, Matjaž in Luka odveslata v notranjost. Pred nami je prečkanje Sedmovrača, skozi katerega močno vleče, na sredi je videti tudi dokaj konkretne valove. Glede na svojo neizkušenost se odločimo kar za motoriranje. Od blizu se sicer izkaže, da ni prehudo. Med pristajanjem v Lučinah, pristanu naselja Molat, neizkušenosti spet ne moremo skriti. Moje trikratno vzvratno približevanje pri burji v bok sicer ni nič takega, luškemu mojstru me - pri privezovanju - izda eden od mornarjev. "Kaj, kakšen Muri??" (muring) ... Naš blagajnik, kljub pomoči pri pristanku, spet noče nič slišati o plačilu kake takse (poravnali smo jo namreč že v marini). Po pobiralčevem izgovarjanju, da on ni nič kriv, skleneta kompromis, da plačamo vsaj za dve osebi. Privez z elektriko + taksa za dva = 125 kun. Medtem je burja že napol razjasnila nebo, sije sonce, zato je sprehod skozi vas še večji užitek. Na obali pritegne največ pogledov (zapuščena) vila z bahavim stopniščem, na hribu pa rumeni cerkveni zvonik, zaščitni znak Molata. Preseneti nas spomenik padlim v 2. svetovni vojni (nismo si na jasnem, kako je potekal upor na otokih), še bolj pa okrogli stražni stolp, ohranjen v spomin na tisočerico umrlih v zbirnem taborišču, ki je stalo na tem mestu. Italijani torej niso morili samo na Rabu! Po povratku na barko me na klopi v salonu zmanjka za eno uro, kratka noč in psihološki pritisk sta očitno storila svoje. Za kočerjo nam Cif pripravi puranove zrezke v smetanovi omaki, zraven se prileže paradižnikova solata a la Siro. Kozarec merlota seveda tudi. Po čudovitem sončnem zahodu in fotoseansi v mesečini se sprehodimo na rundico v bližnjo gostilno. Midva s Sirotom se spakujeva ob pol litra trpkega pelješca, ostali vztrajajo pri hrvaškem Zlatorogu. Cif mimogrede prebere še eno knjigo :)). Tarok tokrat mečemo "le" do 1h. Kapitan pusti nekaj veselja tudi posadki in velikodušno zasede zadnje mesto. Nedelja: Jutranji kapučino v sosednjem kafiču je zgolj pretveza za uporabo njihove straniščne školjke. Izplujemo ob pol 11h, jadra dvignemo za JZ rtom Monaster. Ker smo se začetne rje že vsi otresli in na zunanji strani ni nevarnosti nenadnih refulov, se upam spustiti v konkretno jadranje. In ga tudi dobimo. V 25-30 vozlov burje v bok (sunki do 37) in razmeroma nizkih valovih rahlo adrenalinsko nažigamo proti Premudi. Največja hitrost 7,9 Kn je hkrati rekord naših križarjenj. Krmarja, od katerega ni nobenega glasu, enkrat vmes vprašam, ali ima kakšne težave z vodljivostjo. Odgovor je glasni "Ne" in neizgovorjeni "Samo pustite vse tako, kot je, in me ne motite!", hehe. Ceno za te dirkaške užitke - Cifova očala - ocenimo kot nepomembno. Laguna pred Krijalom, ki jo tvori niz ozkih čeri, nas navduši s svojo lepoto (in solidnim zavetrjem). Največja čer ima lepo plažo, zato se odločimo privezati na eno od boj pred njo, vendar nas med manevriranjem osenči oblak, s čimer kopanje izgubi privlačnost, tako da končamo pred Premudo. Prvi "pristanek" ob boji Sirota Krmarja. Sprehod v vas začnemo z ogledom pokopališča, nato se v družbi tovornjakov, ki iz notranjosti dovažata gradivo za novi pomol, povzpnemo na planotico, kjer stoji osrednje naselje. Imamo čudovit sončen dan, burja je očistila ozračje, pogled leti čez odprti Jadran... Skratka, otok nas, kot vsi ti zunanji, napolni z energijo. Jadranje nazaj grede je podobno, tudi krmar Matjaž je čisto navdušen. Pozejdonu tokrat žrtvujemo Sirotovo svetovno znano čepico Gašper team. Veter pred večerom počasi popusti in pri Istu celo dvignemo vsa jadra. Valov skoraj ni več, nagnjeni smo do roba palube, na zahodu se spušča v morje veliko oražno sonce... Razpoloženje je na vrhuncu. Jadra spustimo šele sredi zaliva. V pristanu smo pozni, vplujemo ob 18:55. Vse, razen 30 m glavnega pomola, je zasedeno. Ko večja avstrijska jadrnica po več (zaradi burje v bok) neuspešnih poskusih vzvratnega pristanka odneha, hitro vskočimo in se privežemo bočno. No, naše zmagoslavje je kratko, saj nam luški šef pojasni, da je ta prostor rezerviran za trajekt. Naslednja ideja - privez ob bok jadrnice, ki je privezana na glavo pomola - se skoraj konča s trkom, saj si je isto zamislil oni Avstrijec, ki, v želji, da bi nas prehitel, s hitrostjo pikira na nas. Komaj se mu umaknemo in ga že vidimo, kako nasaja tisto nič krivo jadrničko. Na srečo se izkaže, da ima zelo močan motor, tako da uspe ustaviti :)). Šit, hočeš - nočeš, treba bo sidrati. V polmraku spustimo sidro na zunanji strani pomola, a čez čas opazimo, da ne drži, zato se v temi premaknemo na začetek "vrste". Tokrat spustimo precej več verige. Medtem ko Cif pripravlja večerjo, Luka in Matjaž odveslata na obalo po naša "brodolomca", ki sta se ob našem kratkem privezu izkrcala na obalo, po povratku iz gostilne pa jima ni bilo nič jasno: "Čakala, zmrzovala in psovala sva na pomolu ter si belila glavo, od kod Italijani na naši barki..." (mesto našega prvega sidranja so namreč ta čas zasedli neki makaronarji s precej podobno barko, hehe) Po slastnem prebrancu s klobaso + sir + čebula se, žal, ne moremo prepustiti siesti, kajti z mrakom se je burja spet okrepila. Pri tem je nerodno, da strma Straža nad mestom ne samo, da ne daje zavetja pred burjo, temveč veter pri spuščanju po strmem pobočju postane tudi zelo vrtinčast. Barka ves čas pleše v loku 180° in pobirala močne bočne udarce, zato se odločimo za dežuranje. Razdelimo se v izmene na uro in četrt: 11:00-12:15 Matjaž E., 12:15-1:30 Luka, 1:30-2:45 Miha, 2:45-4:00 Matjaž Č., 4:00-5:15 Miran, 5:15-6:30 Cif. Moja izmena mine presenetljivo hitro, večinoma v meditiranju na klopi v kokpitu. Ponedeljek: Naše sidro na verigi je dobro zdržalo, sosedovo na vrvi pa zjutraj popusti in v nekaj sekundah jih odpihne na drugo stran zaliva, kjer se jim, na veliko srečo, še pravi čas nekam zatakne. Zbudimo jih s trobljo. Za zajtrk se bočno privežemo na glavni pomol, na prostor, ki ga je sprostil trajekt. Medtem ko trije iščejo stranišče na trdni zemljici, se ostali začnemo mastiti v salonu. Sredi grižljaja zagledam skozi okno, kako nas hitro preletava obzorje. Kkkaj ssse dddogaja?? Moji možgani ne uspejo sestaviti nobenega smiselnega sklepa. Ko pridem ven, zagledam odvezan premec, barka pa je že obrnila za četrt kroga in ravno s krmo udarila v pomol! Sraaanjeee!! Z Luko bliskovito rešiva situacijo - jaz skočim na pomol, odvezati krmo, on medtem vžge motor. Izplujeva vsega par sekund preden bi naskočili veliko jadrnico za nami. Uhhhhh... (Lekcija: vozle, ki jih nakvačkajo zelenci, je potrebno vedno preveriti!) Povratek. Mimo Molata še lepo jadramo, vendar sunkovitost burje že kaže, da ne bo več dolgo. V Sedmovraču sicer krajšamo, a začne vetra zmanjkovati še preden smo čez. V ozkem Tunskem kanalu je dogajanje bolj kot ne žalostno, veter stalno spreminja smer, za silo pihne le na refule. Občasno plujemo celo nazaj. Vseeno grizemo vse do Velikega Ždrelca med Rivnjem in Ugljanom, vmes v boju z jadrnico, ki goljufa z motorjem, celo dvignemo vsa jadra. Ko primotoriramo v Zadrski kanal, burja dokončno umre. Ponudi se nam zanimiv pogled na izredno razpotegnjeno regato, katere vodilni so se odpeljali z zadnjimi izdihljaji burje, zadnje sirote pa tičijo v bonaci. Nebo se razjasni, kar nas spodbode k zadnjemu postanku v (na žalost zelo nasmetenem) Ugljanovem zalivčku Velika Frnaža. Pred kosilom si med meduze upa skočiti le kapitan, resda le za nekaj zamahov :). Ob 17h v brezvetrju brez težav parkiramo v nabasani marini. Ko barko že uspešno predamo, si čarteraš pobliže ogleda sidrni vinč ... in za odlomljeni pin v vtiču daljinca moramo prispevati 100 kun. :)