Jadranje, september 2003 Turistično uživanje v poznem poletju Dugi otok - Kornati Četrtek: Po prevzemu jadrnice nam je ostalo še toliko dneva, da smo lahko naredili kratek preizkusni krog pred pristaniščem. Zvečer se nam je pridružila še trojica iz drugega avtomobila in v starem mestu smo skupaj povečerjali pici, rižoti in testenine, za kar smo skupaj z rundo pijače plačali 300 kun (primerjaj z Opatom!!). Petek: Po jutranjih higienskih opravkih smo reklamirali nedelujoči merilnik hitrosti, a smo najprej dobili le nasvet, kako naj ga sami popravimo. Vrhunsko... Drugi oskrbnik je bil bolj profesionalen in ob pol 10h smo izpluli. Vetra je bilo za jadra premalo, zato smo do Sestrunja motorirali. Za prekinitev monotonije smo spustili sidro za rtom Križ v uvali Mulić (proti zahodu se razprostira velika peščena plitvina Bela njiva) in se vrgli v vodo. Nekaj minut zatem je zapihal maestral. Hitro smo se vrnili na barko in končno zajadrali. Veter idealne moči 12-13 vozlov je omogočal užitkarsko jadranje s polnimi jadri. Za prvič kot naročeno. Takoj smo odprli plastenko vina in Pozejdona nagradili s prvim kozarcem. Za prenočevanje smo izbrali laguno Pantero na vrhu Dugega otoka, ki jo na SV strani omejuje dolg grebenček. Njegova zgornja polovica gleda iz morja, spodnja pa ne in njen zaključek označuje svetilnik. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se vseeno odločil kar za bližnjico!?!? Na srečo sta ravno takrat mimo priplula domača ribiča in nam z energičnim mahanjem dopovedala, da to ni "najboljša ideja". Prenočili smo na eni od mnogih boj. Pred pripravljanjem večerje je najprej zavladala panika, saj smo ugotovili, da smo brez ognja. Na srečo sta se nazadnje našli kar dve rešitvi - ena (!) vžigalica in vžigalnik. Čaroben večer se je začel z opazovanjem množice igel, zaton dneva v vijoličnih barvah pa se je prevesil v noč z neverjetnim številom zvezd. Bili smo pač daleč od vsega svetlobnega onesnaženja. Za konec je padel tarok v štiri (prvi Ž, zadnji kapitan). Bilanca dneva: čeprav nismo bili zbrani kakšni posebni pivci, je "izpuhtelo" 4,4 litra refoška. Sobota: Pred pobiralcem priveznine smo jo pobrisali že ob pol 7h ter se čez pol ure v jutranji meglici zasidrali v plitvini nad svetilnikom Veli rat, kjer že več kot 20 let počasi propada nasedla italijanska ladja (dno: trava). Nato smo se najprej lotili zajtrka. Jajca s pašteto smo scmarili kar s pomočjo olja iz piksne tun, hehe. Jedači je sledilo veslanje do razbitine in plavanje v čudoviti vodi s temperaturo 22°C. Ker je meglico sonce povsem izsušilo, se je naredil čudovit dan, pa tudi popolna bonaca, da take še nisem videl. Škoda edino, da nismo imeli s seboj podvodne maske. Za plovbo po zunanji strani Dugega otoka smo priključili avtomatskega pilota. Do sence smo prišli s precej težavami, saj smo tendo uspeli pritrditi šele s "ciganskim" privezom na pripone in vrvice lazy jacka. Od sicer dolgočasne plovbe v brezvetrju sta ostala v spominu Gregov in Lukov valat v prvi partiji taroka ter kičasti postanek s kopanjem in lenarjenjem na plaži v zalivčku Vela luka (dno: mivka). Spodnji konec otoka je s svojim ostenjem seveda precej bolj zanimiv. Ko smo se že sprijaznili, da vetra ta dan ne bo, je ob 17h malo pred koncem otoka potegnil presenetljivo konkreten maestral. Sprva, ko še ni pihal na polno, smo poskušali z metuljčkom, nato pa začeli križariti in šlo je vse hitreje. Rahlo dopingirani krmar je v Proversi začel tekmovati s sosednjimi jadrnicami, kar nam je dejansko še kar uspevalo. Tudi skozi Telaščico smo imenitno jadrali v veter, s hitrostjo do 6,4 vozla. In z usti do ušes. Zasidrali smo se povsem na koncu dolgega zaliva, za otočkom Gornji Školj (dno: mulj). Za kočerjo so bili špageti s sirom, za razliko od prejšnjega dne, ko smo imeli na jedilniku špagete z mesom. Zvečer se je pokazala vsa naša neizkušenost, kajti - zmanjkalo nam je vina... Nedelja: Spali smo čez osmo. Prva jutranja dejavnost je bilo "zadnje izločanje" v morju, kar se je izkazalo za vse prej kot enostavno. Ko je nato eden izjavil, da na počitnicah "ne gre" tudi po cel teden, je padlo nekaj traktatov o nevarnostih zaprtja... V "uvalo" Mir smo se prestavili šele ob 11h. Pred restavracijo je najprej padla runda piva. Sledil je sprehod do slanega jezera, katerega obala ni kazala preveč privlačnega videza; od iskrških časov urejanje ni napredovalo niti do u. Še najzanimivejši so bili osli, ki so lenuharili v senci. TC se je z enim takoj spoprijateljil, tako da je šel potem kar z nami. Po vzponu do roba sten smo si dol grede ogledali žalostno propadajoči, nekdaj prelepi iskrški kamp, ki je premogel tudi svojo menzo in sanitarije. Po slovensko vzdrževana protipožarna poseka pred njim je nekaj let nazaj rešila gozd na tem delu otoka... Kolego osla smo znova srečali pri zadnjih šotorih, po rivi pa se je potikalo nekaj tipov v oblekah NP Kornati, zato smo se rahlo nervozni (karte, pa to) kolikor se je dalo hitro, da še nismo vzbujali pozornosti, odplaknili iz zaliva. Skozi Telaščico smo postavili najvišjo hitrost tega križarjenja, 6,8 Kn. Na zunanji strani Kornatov je maestral žal popustil, zato se naša hitrost ni več povzpela čez 3 vozle (povprečje okoli 2,5). Smo pa Čehom pokazali, kako se jadra v šibkem vetru; tri metre daljšo jadrnico smo pustili 200 m zadaj. Vmes so našo pozornost pritegovale zanimive stenske oblike na zunanji strani otočkov in ostanki filmskih kulis na Mani. Ko je veter skoraj povsem pobralo, smo "žehto" pospravili in se zasidrali v idiličnem zalivu Rašipa Velega (dno: peščeno, mivka, trava). Zaplavali smo do obale, se povzpeli do robu nad zunanjimi stenami in se naužili razgleda v prelepi poznopopoldanski svetlobi. Ob 17h smo pred nosom parkovnega nadzornika odmotorirali skozi Kornatski kanal proti zalivu Opat na skrajnem spodnjem koncu Kornata. Ob 18:45 smo bili zadnji, ki smo vpluli, zato smo pri bojah izviseli, saj jih je zasedla množica čeških regatarjev. Ena stara je bila sicer prosta in z nekaj kvačkanja z vrvjo smo se nanjo tudi privezali, a se je izkazalo, kar smo vedeli že vnaprej - da je preblizu sosednjima dvema. Ravno ko sem študiral, kam vreči sidro, nam je trojica naših, ki so že prej odveslali na obalo, z mahanjem sporočila, da je na koncu pontonskega pomolčka pod restavracijo Opat prost še en muring. S premcem proti pomolu se nam je uspelo zbasati zraven. Po ogledu sončnega zahoda z vrha Opata smo debelo pogledali, ko sta se v plitvino zraven naše barčice zbasali še dve 50-čeveljski prasici. Bili sta dve od treh velikank, s katerimi so se prevažali naokoli kamniški Calcitovci (s stroški izleta popravljajoč davčno sliko podjetja). Koliko je ura, nam je postalo jasno še preden se je znočilo - neko "preutrujeno" dečvo so nesli spat kar za roke in noge. :-)) Z večerjo smo potolkli rekord pri višini računa: 1500 kun (200 evrov)! Za predjed so bili neprepričljivi inčuni, glavna jed pa dva kokota (okus kot rahel piščanec) in pet trlj. Zraven smo ugonobili še 6 litrov belega vina in 2 litra mineralne vode, skratka, lastnik je bil z nami tako zadovoljen (za razliko od Čehov, pa tudi Nemci niso bili ravno zapravljivi), da ni imel prav nič proti, ko smo na plesišču dalmatinski cigu-migu zamenjali z našimi Avseniki (Nemci so odobravajoče kimali). Verjetno je sicer, da je k lastnikovemu razpoloženju največ prispeval direktor Calcita z debelim svežnjem kun v žepu, he he. Kakorkoli, okoli polnoči nas je celo častil z rundo. Po preventivnem pitju vode sem šel spat ob 1h. Še prej sem moral Kamničanom, ki so z žurom nadaljevali na palubah, nažgati Siddharto in spiti kozarec njihovega cvička... Ponedeljek: Ob 7h sem bil že na vrhu Opata, 109 m, pol ure pozneje pa smo - glasno pojoč Prelepo Gorenjsko - izpluli. Z avtomatskim pilotom smo odmeditirali do fletkanega zalivčka Čitapina na SV strani Sita (dno: trava). Kopanje, "humusiranje" za grmovjem (kapitanovo hrbtno plavanje proti obali, z rolico papirja v roki nad gladino, ha ha), eden si je še vedno čistil želodec, ostali pa smo se lotili likvidacije preostale hrane. Naša neizkušenost se žal ni pokazala samo v premajhni zalogi vina, bolj neprijetno je bilo, da nam je za zadnji dan zmanjkalo vode, kar je še posebno težko prenašal Grega, ki je najslabše prebavil zvečer popito vino. Med dviganjem sidra se nam je tradicionalno zataknila sidrna veriga, ki so jo prepričali šele argumenti jeklene palice. Proti Ždrelcu, prelivu med Pašmanom in Ugljanom, smo krmarjenje spet prepustili avtomatskemu pilotu, mi pa smo siestali v senci naše tende. Pod mostom nam je, kljub vedenju, da pod njim plujejo tudi precej daljše jadrnice, stisnilo rinčke; s palube se nam je pač zdelo, da imamo nad jamborom kvečjemu pol metra rezerve. Zaključno motoriranje po Zadrskem kanalu je za kratko prekinil le Matjažev in Lukov poslovilni skok v morje. Zadnji amaterizem smo prikazali pred bencinsko črpalko, ko smo pozabili pripraviti vrvi za privez. Natankali smo vsega 23 litrov. Moje prvo samostojno skiperstvo je v celoti uspelo, pri čemer "nekonfliktno" vreme nikakor ni bilo nezaželeno. Spet se nam je vrhunsko usralo, saj smo ujeli edine mirne dni v septembru! Bilo je kot sredi normalnega poletja - ves čas sončno, zrak okoli 30°C, voda 21-22°C. Pogrešali smo le malenkost več vetra.