Jadranje, september 2002 Prvi RJJ Ilovik - Silba - Cres

Prvič v vlogi organizatorja. Formalno sem bil tudi "skipper", vendar sem se, ob Juretovi pomoči, predvsem učil. V četrtek smo pozno popoldne v marini Punat samo prevzeli jadrnico, v restavraciji v marini še povečerjali, potem pa je bila že na vrsti dežela sanj. Petek Iz Puntarske drage smo izpluli v umirjenih razmerah, za rtom Negrit pa nas je dobila poštena burja. Tudi valovi so hitro narastli, skratka, prečkanje morja za Senjskimi vrati smo končali le s tretjino površine genove. Ko smo bili mimo preliva, smo začeli dobivati valove v polkrmo, barka se je začela valjati kot pijana in takoj sem vedel, da se to ne more dobro končati. Luka in Matjaž, ki sta pred izplutjem pogoltnila po dve tableti dramine, nista imela težav, "morski volk" Jure itak ne, tudi meni je bilo za krmilom kar dobro, Anže, ki je sicer vzel eno tableto, vendar je šel med guncanjem "pametno" ležati na gumenjaka, privezanega pred jamborom, pa se je nenadoma nagnil čez rob in "poklical jelene". Moj nasmeh je bil še v polnem sijaju, ko se mu je dvignilo drugič. Tokrat prehitro. Ker je, neizkušeno, sedel na privetrni strani, je špricnilo čez pol krme - po nama z Lukom. Bil sem ofrajhan od nog do glave. %-)) Ko sem čez čas oddal krmilo, se je poslabšalo tudi meni, zato sem volan kmalu zahteval nazaj. Vseeno sem si opomogel šele med JV rtom Cresa in Trstenjakom, kjer so valovi in veter crknili, tako da smo do mivkastega prelivčka med Velikimi in Malimi Orjulami primotorirali. Plavanje v idealni vodi in malica na palubi sta nas postavila povsem na noge. Prenočili smo na boji v kanalu med Ilovikom in Sv. Petrom. Ob prihodu smo šli najprej na znani iloviški bambus in mišmaš, na barki pa smo po tortelinih po Juretovo in kozarcu refoška kmalu popadali v horizontalo. Dan je bil za kaj več čisto prenaporen.

Sobota Ob 2h ponoči me je prebudilo butanje vrat, zato sem ob njih prislonil torbo. Čez nekaj časa sem dojel, da ne gre za vrata, ampak da barka buta ob bojo, za katero smo privezani! Čez četrt ure sem se končno prisilil vstati in šel preveriti privez. Zunaj sem zazijal ob pogledu na položaj naše barke: tok jo je porinil v privezno bojo, ni pa je obrnil, zato je bila privezna vrv napeta pod premcem, boja pa je butala ob naš bok (ali pa je bilo obratno). Zmedeno! Po zajtrku in jutranjem plavanju (Matjaž, Luka) smo odmotorirali iz kanala in zunaj dvignili jadra. Ko je po poldrugi uri crknila še druga kratka pošiljkica burje, smo ravno križarili severozahodno proti svetilniku Veli brak, zato smo namesto proti prvotnemu cilju Žaliču, zahodnemu pristanu Silbe, odmotorirali proti bližnji vzhodni 'Luki Silba'. Na notranji strani valobrana smo pristali s premcem (prijetno so nas presenetili muringi). Zraven nas so bili parkirani Francozi, Nemci in Slovenci. Prizor je bil naravnost kičast: majhno pristanišče s prozorno zeleno vodo, topel sončen dan in popoln mir. Sprehod skozi naselje se je začel z "ogledom" figovega drevesa, povzpeli pa smo se tudi na znameniti stolpič 'Toreta', s stopnicami po obodu, ki ga je bil eden od otoških kapitanov dal zgraditi za svojo mlado ženo, da ga je lahko spremljala med plovbo mimo otoka. V trgovinici smo poleg kruha kupili tudi zamenjavo za vedro, ki smo ga izgubili prejšnji dan med čiščenjem pobruhanega kokpita. Sledil je obisk gostilne. Bambusi in pirčki so se tako prilegli, da smo med ogledovanjem dosledno blond domačink že resno razmišljali o zaključku današnje plovbe - ne, da bi napadli otočanke, halooo!!, ampak da bi ob refošku vrgli tarok. Ker bi nam v tem primeru za zadnji dan ostala predolga pot, smo se nazadnje spustili nazaj v pristan in se osvežili v čudoviti vodi. Ko se je zunaj pojavil severozahodnik, smo končno pošteno zajadrali. Krmilo je pošlatal tudi bruhalec, ki se je zapisal v zgodovino s težnjo po čim bolj nagnjeni barki, s čimer nas je spravil "skoraj pred Novaljo", hehe. Za kazen ga ni hotel nihče menjati med obiskom peterice delfinov, ki so se nekaj minut igraje podili 2 m pred našim premcem (ko je jadrnica drvela z zavidljivimi 8 vozli in pol). Pozneje je veter obrnil na SV z močjo 15-18 Kn in nam omogočil praktično idealno orcanje s polnimi jadri, brez križanja, v morju brez valov. Čisti užitek! Zasidrali smo se v creskem zalivu Jadriščica (dno: mulj). Po večerji s klobasami in uničenju poslednjih ostankov štrudlov in ostalih peciv od doma, smo se lotili glavne naloge - skiper, torej moja malenkost, je v izogib sramoti, ki bi nastala ob vrnitvi domov s skoraj celotno zalogo vina, ukazal brezkompromisen napad. Rezultat: uničeno 4,5 l refoška, 5 l Julijane in 3 l "Besničanke". Glasne improvizacije zbora dunajskih dečkov na skladbe S. in V. Avsenika je kronalo nadlegovanje Seawayevca TC-ja, ki smo ga na soboto ob 20h odkrili v službi...

Nedelja Zahvaljujoč izkušenemu pitju velikih količin vode (ob vinu), smo bili zjutraj kot novi. Sploh po osvežilnem skoku v vodo. Vedno mora biti seveda kakšna izjema - tokrat ji je bilo ime Luka. :-)) Med dviganjem sidra se nam je zagozdila veriga, ki je popustila šele po daljšem Anžetovem prepričevanju s kladivom. Ker je počasi zmanjkalo še tistih nekaj jutranjih valčkov, smo za plovbo ob vzhodni obali Cresa zaposlili avtomatskega pilota, sami pa vsak na svojem koncu meditirali ali brali. Opoldne smo se zasidrali v zalivčku Koromačna in v hladni vodi zaplavali do plaže pod velikim previsom. Na krovu sta za kosilo padli Domačica in skodelica juhe. Takoj, ko sta oba bruhalca pomila, smo izpluli, saj časa ni bilo več na pretek, predvsem pa je bilo vreme vse bolj sumljivo - toplo, brez vetra in valov, vse je čudno mirovalo, na SZ pa so se vse pogosteje pojavljali zaenkrat še beli oblaki. Čez slabo uro se je gladina začela kodrati, zapihljalo je, severni del obzorja pa je bil že napolnjen z oblaki. Čeprav je pri nas sprva samo pihalo, sva se z Juretom začela oblačiti za dež. Prav nič prezgodaj, saj se je v 10 minutah razbesnela burja, valovi pa so v pol ure narasli do dveh metrov. Naslednji dve uri in pol nas je zalivalo, prepihavalo in metalo gor in dol. Brez očal sploh ni bilo možno krmariti, saj je vsake pol minute priletela čez krov vodna zavesa, med tremi nalivi pa je burja nosila dežne kapljice vodoravno, naravnost v obraz. Potem ko se nam je že dozdevalo, da stojimo na mestu, se je Krk vendarle približal, pomagati je začelo tudi zavetrje otoka in rt Negrit smo celo obpluli brez pretiranega valjanja. Za njim smo se znašli v povsem mirni vodi. Pred marino se je veter že tako umiril, da je bil pristanek povsem lahek.