Jadranje, 21. - 25. kimavca 2019 Mladi kapitan Matjaž(E) in divja noč v premudski laguni Susak 1. dan: Sukošan - Pag Motoriranje po miroljubnem vremenu iz Sukošana do Košljunskega zaliva na "Pahu". Precej mirna noč na sidru, pa čeprav je veter sredi noči obrnil smer. 2. dan: Pag - Susak V Kvarneriću je potegnil jugo, k čemur seveda spada tudi turobna oblačnost. Več kot polovico 6-urne pasaže do Suska, med katero je mop Janez potegnil iz morja gof(k)a in kapitalno palamido, smo odjadrali zgolj z genovo, pa kljub temu imeli hitrost 6+ vozlov. Glede na nočno napoved z vetrom in dežjem se je kapitan odločil za prenočevanje v Malem Lošinju, pa tudi naslednji dan naj bi preživeli kar tam. Ker pa je vmes popustil lordovim napadom, smo se pred tem namerili še na kratek obisk Suska. "Sejbosejbo" je čez čas začel navirati, naj tam tudi prenočimo, saj da bi morala biti uvala Bok dobro zavetje pred jugom. In res mu je ratalo zadeti, pričakalo nas je odlično zavetrje z mirnim morjem, zato smo Mali Lošinj lahkega srca stornirali. Približevanje boji je bilo rahlo adrenalinsko, saj je ščuvač uspel še z idejo prijadrati čisto blizu. Seveda, ne da bi vsaj pregledal vrvi. Na srečo ni prišlo do nobenega hujšega zapleta, ni pa veliko manjkalo. Ko smo z byboatom priprdeli do mestnega pristana, so nas presenetili nov pomol za potniško ladjo in nekaj muringov. Sprehod smo potegnili čez Zgornje Selo do svetilnika, od katerega smo se spustili po znani poti, globoko urezani v mivko. S tem naporom smo si pri lordu treasurerju prislužili rundo v konobi. Naš odhod je poskrbel za splošno zabavo domačinov in posadk bark v pristanu, ko je naša mopovska ekipa na vsak način poskušala odpluti nazaj na barko, ne da bi "zajcu" odprla dotok goriva. 3. dan: Susak - Premuda Jutranje plavanje v presenetljivo toplem morju. Po večernem krogu do svetilnika se nas je dopoldne polovica sprehodila še do zanimivega otoškega pokopališča. Ob povratku na krov je dočakal svoj konec uzo, ki ga je bil mopov brat pred mnogimi leti privlekel s poročnega potovanja ... :)) Opoldne smo uživaško odjadrali proti Premudi. Glavna šovmena v kokpitu sta bila Lord in Admiral, pa tudi večina preostale posadke je šele čez eno leto izvedela, da smo srečali delfine. :)) Po zaslugi (ponovno) zgrešene vremenske napovedi smo se privezali na eno od boj pred grebenom, ki zapira krijalsko laguno. Privez je popestril padec čakle v morje in požrtvovalni Maretov skok za njo, ki je razkril izredno močni tok skozi kanal. Reševalec se sploh ni mogel vrniti na barko; oprijel se je ene od boj in počakal na reševalno ekspedicijo z byboatom. Kočerji z (mopovskim) čilijem je sledil prvi RJJ tarok po treh letih, ki ga je dobil reševalec čakle. Za lahko noč je didžej Siro organiziral prenos četrtfinala EP v odbojki, Slovenija - Rusija, ki se je odvijal v Stožicah pred 12.000 fanatičnimi gledalci. Televizija nas je učinkovito uspavala, z izjemo didžeja, katerega navijanje ob zaključnih točkah je nekatere pozneje spet privabilo "na tribune". Sladke sanje so opolnoči prekinili srhljivi zvoki drgnjenja in napenjanja privezne vrvi. Vse do jutra se je nato odvijal pravi pankerski pogo; od nevihte s 30 vozli vetra in bliskanjem do pralnega stroja v ogromnih mrtvih valovih. Nabrali smo morda pol ure spanja. 4. dan: Premuda - Molat Jutro je bilo hinavsko nedolžno. Za zajtrk (mopovske palačinke) smo se prestavili na bojo ob obali otoka, kjer bi se bili morali privezati že zvečer. Uživaško plavanje je razkrilo, da je tok skozi kanal res tako močan, da se je bilo za vrnitev na barko potrebno pošteno potruditi. Sprehod po Premudi. Po divji noči ni jader omenjal niti "Juhuhu Luka", do Molata smo mirne vesti motorirali. Privez na bojo v idiličnem prelivu pred Brguljami. Še eno uživaško namakanje. Branje na palubi. Mopove žrtve so bile tokrat orade. Pri kočerji je eno, za spremembo, pojedel celo admiral. 5. dan: Molat - Zverinac - Ugljan Noč je bila popolnoma mirna. Ah, kakšno spanje ... Zadnji dan smo najprej obiskali Zverinac, kjer je bil, poleg nas, edini nedomačin Joc P. s svojo 24-metrsko jahturino. Lep sprehod skozi vas do pokopališča. Vmes je mop opazil, da na najvišjo točko otoka pelje označena pot in da je na vrhu očitno celo žig, hehe. Zaključno čofotanje, kosilo in kofe pa je gostil ugljanski zaliv Muline.