|
Jadranje, 17. - 21. vinotoka 2018 Mladi kapitan Luka Svetac (Sveti Andrija, Štondrija)Tempirati že znamo: prvi dan je bil sončen in z malo vetriča, tako da smo jadrali le kakšno uro. V viški Parji smo srečno zasedli zadnji prostor na vhodu v JLA-jevski bunker; prenočevanje je bilo s tem zavarovano, zato smo sproščeno poskakali v morje, si ogledali JLA-jevske rove, Janez pa potegnil na svitlo svojo ribiško palico. 
Drugi dan je bil edini, ko smo samo motorirali. Začeli smo s kapitanskim kofetkom v Kutu in nadaljevali z namakanjem v "zasebnem" zalivu Oključna. Sledilo je ležerno motoriranje do biševskega Porata, kjer smo vrgli sidro za drugo noč. Tudi ta zaliv je bil samo naš. Novo čofotanje. Gostilna bratov Dalton je tokrat delovala, zato smo jima pustili nekaj penezov. 
Tretji dan smo, pod slovensko zastavo, odjadrali v naskok na Svetac, glavni cilj odprave. Svetac je bil namreč naš še zadnji neosvojeni večji srednjedalmatinski otok. Ker pred njim ni nikakršne možnosti sidranja, kaj šele priveza, smo desant izvedli v dveh valovih. Obisk gostoljubnih Zankijev, lastnikov otoka, in vzpon do vršne planotice. Smer: od zgornje hiše prečiti desno, mimo vinograda do stare hiše (za njo "the" jama). Od tam po stezi, ki se sprva vzpenja po grabnu. Krasen dan. 
Za dodatek je padel še bližnji Brusnik, eden od le dveh vulkanskih otokov v Jadranu (drugi je Jabuka). Brez konkurence najbolj fascinanten jadranski otok! Tokratna posebnost je bilo izginotje zajcev; Zanki je bil povedal, da jih ni videl že tri leta. K trendu smo prispevali tudi mi, saj smo nehote na Vis odpeljali eno od endemnih crnih gušteric, slepo potnico v torbi. 
Do Komiže smo veleuživaško prijadrali skozi sončni zahod. Za privez na pomol so nas oropali: 542 kun!! Za primerjavo, leta 2005 smo bili za taisti pomol plačali 135 kun, pred tremi leti je boja pred Komižo koštala 250 kun, rekord prvih 16 let RJJ pa je do letos držala marina Palmižana, s 326 kunami iz leta 2006. Po kočerji je barba MČ uresničil dolgoletne grožnje z večerno šolo. 
Četrti dan se je začel z motoristično turnejo po treh špiljah: Modri (za "padalce" prepovedano), Medvidini (edina, v kateri smo padalci še vedno v prednosti pred turisti) in Zeleni (colajo, zato samo mimo). Vmes se je pripetil surov meduzarski napad na našega kapitana, ki so ga rešile rezine čebule, dokončno potolažilo pa šele nepričakovano konkretno jadranje od Visa do Paklenih; malo je manjkalo, da ni jader pospravil šele pri (zastojnski) boji v Vinogradišču. Dan je zaokrožil njegov LGBT buddy Janez, z manjšim genocidom nad oradami. 
 
Zadnji dan je bil sicer oblačen, vendar pa je ponudil daleč najboljše jadranje, zato si ni prislužil prav nič nižje ocene kot prvi štirje. Pihalo je okoli 22 (s sunki do 28), letelo čez 8 vozlov. S kakšnim valom celo 9. Postanek za kosilo smo imeli v šoltski Šešuli, na boji restavracije Šišmiš ("Ništa nečemo kupiti!"). Zadnji del, do marine, je poskusilo sabotirati navijalno glavno jadro, ki ni hotelo iz jambora, vendar smo z genovo in motorjem še vedno iztisnili hitrost čez 6 vozlov (samo na motor bi težko presegli 4 vozle, da ne omenjam poskakovanja in zibanja v valovih). 
Hita odprave: |