Jadranje, 26.-30. kimavca 2015 Burja in špilje Biševo sobota marina Kremik Jadro, ki je bilo na šivanju, so nam obljubili za 14. uro, zato smo se lahko ustavili še v starem Primoštenu. Zelo lepo. Pri cerkvi vrh griča padejo v oči velikanski nagrobniki. Peteršilju se po hrvaško reče peršin, dalmatinsko pa petrsimul. Jadro je, pričakovano, prišlo z dodatno poldrugo uro zamude. Izpluli bi lahko ob 16h - če ne bi glavni nakupovalec ugotovil, da je prejšnji dan nakupljeno hrano pustil doma. Z ladijskim intendantom sta menila, da je treba nujno takoj v trgovino, od koder sta se sicer vrnila že čez pol ure, a je bila ura vseeno že tako pozna, da bi se v zalivu Stari Trogir sidrali kvečjemu v polmraku. Do tega mi pa ravno ni bilo. Preostanek dneva smo zato izkoristili za sprehod po široki obalni poti v smeri rta Kremik, med katerim si je posadka nabrala zalogo izredno dišečega žajbla, po večerji pa smo udarili sproščeno degustiranje prvina. Mene je na srečo pobralo že ob 22h, ostali pa so nagibali do polnoči. Končna številka ugonobljenih litrčkov je bila šampionska - nihče ni namreč porajtal, da nalivamo v pollitrske kozarce, hhhehehe. nedelja Kremik - otok Biševo, zaliv Porat Zjutraj smo iz marine izpluli kot prvi. Zaradi "občutka v želodcu", da ne rečem glavi, nas je večina preventivno pogoltnila dramino. Zunaj nas je pričakala nenapovedano močna burja (bemti Aladin), v kateri smo dvignili malo skrajšana jadra. Polkrma. Šibeniška burja se je počasi celo krepila, zato smo obrat raje izvedli v veter (zaokrožili). Letelo je s povprečno hitrostjo 7 vozlov, garmin pa je zabeležil celo pospešek 9,3! Ni čudno, da smo bili na morju povsem sami. Ker je burja, namesto da bi pojemala, dodajala na plin, vleči je začelo že med 30 in 35 kn, z najmočnejšim refulom 38 kn, smo jadra še dodatno skrajšali. Genove niti ne veliko, glavno pa je bilo že čisto majhno. Nadaljnje jadranje je bilo bp. Po dobrih treh urah je veter začel pešati, predvsem pa sta se začeli mešati šibeniška in splitska burja (tudi valovi so bili povsem križani), zato so se nam jadra neugodno praznila in polnila. Ker tudi smer ni bila več prava, je bil lahko edini pametni sklep: motorirati. Zajtrkovali smo šele po 4-5 urah plovbe, ko smo narezali konjsko salamo in namazali ribji namaz "Mare". Sledila je ladja spalcev. Sicer pa je pomenljiv tudi podatek, da je celotna plovba do Biševa minila brez alkohola, hehe. Kapitan je celo pozabil nazdraviti Bogu morja. Ex-krmarjev poskus z vlivanjem Bažanta prek palube pač ne more biti ocenjen kot zadosten. :) Potem, ko je naš zloglasni DJ uspel prek USB kabla priklopiti svoj gadget na ladijski radio, so se oglasili tudi tradicionalni Slaki, Gunsi in vse ostalo iz njegovega repertoarja. Zato ni trajalo več kot dan, ko si je kapitan že zaželel "vsaj malo miru" ... in ga, po spletu nesrečnih okoliščin, dejansko tudi dobil. -/ V Poratu (alias Biševski luki) nas je pričakalo šest praznih boj. Ura je bila še zgodnja popoldanska, veter šibak, vreme sončno, zato smo najprej poskakali v morje. Naslednja dejavnost je bila osvojitev otoka, česar smo se lotili vsi, z izjemo Cookieja. Na obali je simpatije obeh Matjažev najprej požel znak s prepovedjo psov na otoku. Da gre zgolj za prazne marnje, je sicer hitro dokazalo bevskajoče ščene, ki se je motalo po zaselku. Še večje čudaštvo je prikazal moj fotkič, ki mu je - potem ko je trikrat odskočil od kamnitih tal - po več kot letu dni začel delati fleš. Bližnjo gostilno "bratov Dalton" smo pa našli zapečateno, hehe. Pohod smo začeli po ozki "uličici" med hišami, ki se čez 200 m razširi v cesto, ki se proti levi vzpne na razgledni obronek, s pogledom na Svetac in odprto morje. Na vršni "planoti" smo občudovali bujno rastlinstvo, ki si je dobro opomoglo po požaru, ki je leta 2003 skuril 80 % otoka. Sredozemske vonjave so bile omamne. Besniški figoslovec seveda ni mogel mimo fige. Ko se nam je na drugi strani odprl pogled na Vis, nas je šokirala množica belih jader, namenjena v Komižo, kjer smo imeli namen prenočiti. Piz-da, potem ko ves dan na morju nismo videli nikogar!! Med vračanjem je zato dozorela odločitev, da ostanemo v Poratu - kljub baje ne najboljšim pogojem prenočevanja v burji (menda naj bi valjalo) in opazki domačinov, da za boje, ker niso njihove (ampak "od oblasti"), pač ne morejo garantirati. Za kočerjo so padli puranovi zrezki a la Cif in fižolova solata a la Babun. Prebivalca sprednje kajute naju je v spanec zazibalo glasno prskanje planktona. Noč je zaznamoval popoln lunin mrk ob 4:11, ki pa si ga je uspel ogledati edino Miran (v ta namen je pod odejo čukal v kokpitu). Moj (in podobno še dveh mornarjev) mehur je bil menda prepozen za vsega dve-tri minute. Svarila pred neudobnim prenočevanjem v burji se niso potrdila; malo je zibalo, a nič hudega. ponedeljek Medvidina in Modra špilja - otok Vis, zaliv Taleška vela - Komiža Iz običajnih jutranjih dejavnosti je izstopal de Siro, ki je sam odprdel na obalo in se po stezi povzpel do osrednjega otoškega zaselka Polje, kjer si je ogledal cerkvico sv. Silvestra. Baje vleče zgodovino vse do rimskega zgodnjekrščanskega obdobja. Odmotorirali smo okoli južnega rta Biševa in na drugi strani na široko obšli prave in namišljene čeri. Po dolgem ugibanju, katera špranja je vhod v Medvidino špiljo, smo pravo uzrli šele 100 m pred JV rtom otoka. Ker so globine prevelike za sidranje, je - medtem ko je prva ekipa odveslala na ogled - drugi del posadke počasi krožil pod stenami. Špilja je zelo atraktivna: skozi mogočen vhod prideš v velikansko prvo dvorano, za katero pa se jama hitro zoža in zniža. Ko pred gladko steno že vse kaže na konec, se pravokotno v desno odpre rov, v katerem se kmalu znajdeš v popolni temi. Tu je prišel do besede naš žaromet. Naslednjemu ovinku sledi vse ožje nadaljevanje, med katerim smo na dveh-treh mestih že mislili, da je konec, a je vedno nekako šlo. Notranji del je presenetil tudi z bogato zasiganostjo in sledovi kapnikov. Potem ko je že kazalo, da se plovba konča 15 m pred plažico, nas je val prestavil par metrov naprej, podobno še naslednja dva - in znašli smo se povsem na koncu. Prebredli smo samo še par metrov, z globino do kolen. Zakon! Čeprav ogledu Modre špilje veter in valovi niso bili pisani na kožo, smo, za vsak slučaj, vseeno odmotorirali še tja, se pravi do uvale Balun. No, pogoji na licu mesta so bili boljši od pričakovanj, pa še pobiralcev vstopnine ni bilo, hehe, zato so se štirje mornarji vendarle odločili za ogled. Ura dneva je bila ravno prava za najlepše svetlobne učinke, zato so se vrnili navdušeni. Desantsko izkrcavanje in vkrcavanje z metanjem vrvi je bilo v burji seveda precej zanimivo. Do JZ rta Visa smo vrhunsko jadrali v 20-24 kn vetra, na stiku z vetrom, ki je vlekel ob južni obali Visa iz vzhodne strani, pa je vse skupaj crknilo, zato smo jadra pospravili in preostanek poti do Stinive spet motorirali. Sidrišče smo žal našli zabasano (glavni čarterski val nas je končno ujel), zato smo dvignili roke in obrnili tri zalive nazaj, v nerazvpito Taleško velo. Ta je bila, čeprav nič manj lepa, prazna. Po odplavani stranici do plaže je v kokpitu padla "sirska" solata, katere žrtev je bila tudi vsa gorgonzola, predvidena sicer za torteline. Zraven je legel prvinček ... Motoriranje do Komiže je bilo brez posebnosti, privezali pa smo se za eno ob boj zahodno od pomola, kamor nas je usmeril marinero na gumenjaku (250 kun). Na rivi je najprej padla runda pira, iskanje starega Sirotovega pajdaša Senkota, za katerega je tovoril s seboj plastenko prvina, pa je bilo povsem neuspešno. Sledil je fotoshooting sprehod do cerkve sv. Nikole (Miklavža), ki se markantno pne na vzpetini vzhodno od Komiže. Cerkev naj bi pozidali biševski benediktinci, blagoslovil pa naj bi jo bojda sam papež Aleksander III. – taisti, ki se je bil pred hudo uro zatekel na Palagružo. Sledila je akcija leta, s Cookiejem v vlogi akcijskega zvezdnika in Kapitanom ter ex-Krmarjem v vlogi nič hudega slutečih žrtev. Cookie je z eno potezo potopil čoln in oba na njem sedeča pomorca. Preden sva, do popka v morju, uspela potegniti motor nazaj nad gladino, se je že napil slane vode. Enako kot najina fotoaparata, telefon in ostala manj pomembna galanterija. Krivec za vse to je bil seveda mop (mali od palube), ki je bil, v nasprotju s Kapitanovimi navodili, naš bajbout, namesto k stopnicam, "parkiral" pod visoko rivo! Preostanek večera je minil blago depresivno. torek Komiža - Biševo - Komiža Od večernih izgub mi je največ skrbi povzročal utopljeni motor, saj nisem imel pojma, koliko nas bo to koštalo. Prve informacije smo poiskali pri dveh kolegih, lastnikih čolnov, prvi žarek optimizma pa je posijal s spleta, kjer smo izbrskali, da nov motor stane 900 €. Uf, torej bankrotirali ravno ne bomo. Navodila našega čarterista, kako očistiti motor, za nas niso bila uporabna, zato je padla odločitev, da poiščemo serviserja. V ta namen smo se prestavili k pomolu, ki se je bil medtem že pošteno izpraznil. Po klasični odisejadi smo ob 10h srečno našli Andrijo Mladinea, lastnika mehanične delavnice Salutica, ki nas je takoj navdušil s hitrim odzivom. Motor je lastnoročno odšraufal in napovedal, da bo v uri in pol očiščen. Cena 600 kun. Uau! ... Hm, zdelo se je skoraj prelepo, da bi bilo res. Kje je past? .) Prosti čas smo izkoristili za obisk ribiškega muzeja v Komuni. Odpiralni čas = 10-12, 20-23, vstopnina 20 kun. Najprej zgodovinsko predavanje simpatične mladenke, nato zbirka vozlov v prvem nadstropju in za konec strešna terasa s sončno uro, kamnitim WC-jem na štrbunk (z "izmetom" na ulico; prvotno v morje) ter zanimivim razgledom čez strehe. V Komiži, od uradno 1500 prebivalcev, dejansko živi kvečjemu 800 ljudi. Vsaj 100 jih je v upokojenskem domu v Visu, veliko jih živi v Splitu, predvsem šolarjev, ogromno pa je tudi prijavljenih zaradi ugodnosti kot so cenejši ladijski prevozi - predvsem izseljencev. V Komiži imajo OŠ, v Visu pa je tudi srednja šola, ki ima vsako leto drug program. Gajeta falkuša je komiška podvrsta gajete, posebna zaradi izmenljivih stranic. Za dvig rib v ladjo jih odstranijo, za veslanje pa montirajo nazaj. Posadko so sestavljali štirje veslači in krmar. Ribiške "regate" na Palagružo se je udeležilo tudi 150 falkuš! Če je v tekmi kdo goljufal, je pokasiral galejo. Trdnjavo (Komuna), v kateri je muzej, so sezidali Benečani v 16. stoletju. Takrat je stala v morju; velika ušesa, ki so še danes v zunanjem zidu, so služila za privez ladij. Ob 12h je serviserjev pomočnik z vespo pripeljal naš motor, ga sam pritrdil in preizkusil. Delal je bolje kot prej! Povedal je, da so ga trikrat izprali s sladko vodo ter mešanico nafte in olja + gnali po 5 minut. Ker je bil celo preračun kun v evre dosledno natančen, da ne rečem pošten, smo bili nad celotno storitvijo močno pozitivno presenečeni. Pasti dejansko ni bilo. Kapo dol! Za tem smo takoj izpluli proti Biševu, kjer smo se nadejali ponovitve samotnega (in zastonjskega) prenočevanja. Z burjo v bok, moči do 19 kn, smo leteli s polnimi jadri. Žal smo zaliv našli polno zaseden, zato smo, po kratki brezidejnosti, enostavno odpluli nazaj. Vsaj jadranje je bilo še naprej odlično (burja 17 kn). Čas za pripravo večerje (in še malo zraven) sta planinca Miran in Luka izkoristila za vzpon na Hum, najvišjo točko Visa. Pot je sicer markirana, a neotrebljena, zato so priporočljive dolge hlače. De Sirotov poskus rabutanja vinograda je bil neuspešen (bil je zaloten), osvojiti pa nista uspela niti vrha, kajti steza se je pod njim dokončno izgubila, domačinka iz vasi Podhumlje pa je vse skupaj začinila še z izjavo o minah, ki naj bi bile nastavljene po hribu. Vseeno sta nam po telefonu navdušeno sporočila, da je razgled izjemen - Luka je končno v živo ugledal Palagružo. Na drugi strani se je videla tudi Jabuka. Nazaj grede ju je pobral nihče drug kot eden od Daltonov, ki je očitno zgladil spore z dacarji, saj se je pohvalil, da ima v žepu odločbo o ponovnem odprtju ter da gre naslednji dan odstranit pečate z vhodnih vrat. Večer je zaključil tarok, katerega zmagovalec je bil seveda Kapitan. Prenočili smo zastonj, kajti pobiralec priveznine se sploh ni prikazal. sreda Komiža - Drvenik Mali, zaliv Vela Rina - Kremik S soimenjakom sva izplula ob 6:45. Ostali so imeli za vstajanje še četrt ure mirnega morja, do zahodnega rta Visa, kajti zunaj nas je pričakala burja (kaj pa drugega) in valovi do 2 m. Pozajtrkovali smo na začetku, preden se je vse skupaj razvilo do polne moči. V vetru 25-30 kn smo jadrali z močno skrajšanimi jadri in s povprečno hitrost 5,5 kn. V drugem delu prečenja je veter padel na 17-22 kn, poslabšala se je tudi smer orcanja, iz 0° v 350°, kar je še najbolj prizadelo krmarja, saj se je uživanje za krmilom precej zmanjšalo. Na srečo je pred Malim Drvenikom veter obrnil, orcati smo začeli v kurz 20 - 30° in pripluli naravnost v zaliv Mala Rina. Sidro smo spustili v mivko na globini 5 m. Zibali smo se vzporedno z norveško jadrnico, na katere premcu sta lovili sonce dve najstnici. Po vrnitvi plavalcev iz vode je imel norveški foter šesterice mornarjev, ki že skoraj cel dan niso videli ženske, dovolj, zato je dvignil sidro. =)) Burja je medtem dokončno umrla (bolje zadnje tri ure, kot nič. :)), tako da smo zadnje kosilo končno pojedli v kraljevskem slogu - v osončenem kokpitu. Juha, polnjene paprike s pire krompirjem, radičeva solata z (veliko) čebule. Poplaknjeno s kozarcem prvina. Njam. Ko smo izpluli, so se v zaliv vsule nove barke. Temu se reče odličen tajming. Do marine smo motorirali. Sonce, toplota, malo vetra in valčkov. Bažanti in Kozeli... Izjava leta: "Sej bo, sej bo. Kletvica leta: "Piz-da!" Podkletvica leta: "Majku vam volansku!" Barca: stopnice v salon so bile očitno nestandardne, tako so vsaj pričale naše pobutane noge.