Jadranje, 17.-21. vinotoka 2013 Gripozno jadranje Šibeniški otoki četrtek Biograd - Murter Iz marine Biograd smo izpluli ob 11h. Proti jugu, točneje JV, smo pluli z vetrom, ki ga je bilo vsega 7 vozlov, zato smo imeli na krovu brezvetrje. Jadra smo dvignili pred Murterjem. Uživaško jadranje v polkrmo. Za kopanje smo se zasidrali v murterskem zalivu Sv. Nikola, ki nas je tako osvojil, da smo ga nazadnje izbrali tudi za prenočevanje. Voda je imela 21°C. petek Murter - Skradin - Prvić Prvi od dveh novopečenih voditeljev čolna, ki sem mu za ves dan predal poveljstvo, je bil Luka. Vreme mu je šlo na roko, saj je bil dan brezvetrn, zato je povsem mirno motoriral. Osrednje dogajanje dneva se je začelo na vstopu v šibeniški kanal Sv. Ante, kjer stoji masivna srednjeveška trdnjava Sv. Nikole. Nekaj posebnega je tudi plovba skozi sam kanal, v katerem je tudi nekaj predorov iz 2. svetovne vojne. Bilo je tako toplo, da smo se vsi slekli v kratke rokave in hlače. S Šibenikom se nismo zamujali, ogledujoč si ga od daleč smo brez odlašanja zavili v potopljeni kanjon reke Krke. V prvem delu se ob obeh njegovih bregovih nepretrgano vrstijo školjčišča, sledi pa most Jadranske magistrale, ki je poskrbel za par preplašenih krikov :). Ko Krka pred Zatonom zavije pravokotno v desno, se začne najlepši del, soteska, v kateri smo za vsakim vogalom pričakovali kanu z Vinetujem. Spokojno Prokljansko jezero predstavlja popoln kontrast. Iz njega na drugi strani dokončno zapluješ v pravo sladkovodno reko, kar je, poleg ločja na bregovih ter celih jat labodov, dokazoval tudi gps, ki je v Skradinu kazal nekaj metrov več kot na morju. Sprehodu do ostankov trdnjave nekakšnega hrvaškega kralja, c c c, je sledilo omizje pred kafičem. Po Krki nazaj se je pomoč rečnega toka opazno poznala, saj je bila hitrost barke pri istih vrtljajih večja za pol vozla. Za prenočevanje smo se privezali na bojo v Prvić Luki, v kateri smo bili edini gostje. sobota Prvić - Kaprije - Žirje Moje večerno slabo počutje ni bilo zjutraj nič boljše. Pasala mi ni niti Lukova kaša, s katero je posadka gnojila že drugi dan zapored -). Privez k pomolu, kamor smo se prestavili zaradi dolivanja vode (poskus da bi jo prelili iz prvega v drugi tank z zibanjem po vzdolžni osi, je bil neuspešen, khe, khe), so trije izkoristili tudi za obisk bližnjega muzeja domačega škofa Fausta Vrančića, baje nekakšnega hrvaškega da Vincija. Vse poskuse vkrcanja fehtarskega mačkona smo dosledno odbili. Dan je bil spet brez oblakov in vetra, zato je tudi drugi sveži voditelj čolna, MatjažE, začel svojo kariero z motoriranjem. Glavnega kapitana me je pred Zmajanom povsem pobralo, tako da sem se, potem ko sem pogoltnil lekadol, šel kar uleči. Spal sem vse do luke Kaprije, vmes pa prišel samo dvakrat za kratko pogledati, kako posadka manevrira med iskanjem kopalnega zaliva. Všeč jim je bil šele tretji, Remetić, pod severnim rtom Kaprij. Preden sem se vrnil v horizontalo, sem poklical babo Ljubico, ki nas je, potem ko je pregledala vrstni red gostov (beri: tv-spored mehiških limonad), naročila ob 19h. Seveda sem najavil le pet riboljubcev, saj moj želodec ni imel želje do ničesar. Osrednja točka dneva je bil ogled naselja Kaprije. Privezali smo se na bojo sredi zaliva, saj je marinero muringe varoval za prenočevalce. Nad tem se sicer sploh nismo pritoževali, ravno takrat je namreč pihal najmočnejši veter dneva, za pristajanje ob pomolu neugodni jugovzhodnik, ki je poskrbel za nekaj prav zanimivih pristankov, hehe. Medtem, ko je ubogi kapitan previdno ostal na krovu, je vesela posadka uprizorila odpravo na otok, katerega največja znamenitost je pokopališče s hiškami. Prevladujeta praktično le dva priimka: Jelovčić in Radovčić; otočani pa že za življenja poskrbijo, da bo nagrobnik tak, kot mora biti – ime, priimek ter letnica rojstva so že vklesani, žalujoči ostali dopišejo zgolj še leto smrti. Zatem so odkrili slovensko krščansko kolonijo, kjer jih je mlada kuharica počastila s svežimi flancati, stari domačin, ki je postopal ob "ročnem mešalcu", pa jim je pojasnil še eno kaprijsko posebnost, namreč sublimacijo gradbenega materiala. Pesek, opeka, cement ... prek noči izginevajo "neznano kam". Dehidrirana posadka je obhod končala v pristaniški konobi, kjer so imeli precej močno pivo ... Okoli Kakna smo motorirali, v Žirjanskem kanalu pa, na Lukovo vztrajanje, dvignili jadra. Jadranje z jugovzhodnikom v bok je bilo lepo, a rekordno kratko - po devetih minutah smo pri rtu Muna jadra že pospravili. Muna, jadranski Twin peaks, mi je bil znan z obiska pred 12 leti. Notranjo stran lukobrana je tudi tokrat zasedal trajekt, prvi del rive pa so, za spremembo, zasedale domače barčice. Za njimi smo poskusili z bočnim privezom, kar nam je - kljub neugodni kamniti stopnici - celo uspelo, vendar je naš globinomer kazal 0,0 pod kobilico. Še preden smo premleli, kaj storiti, nam je mimoidoči domačin navrgel, da obstajajo - muringi! Pa ljudi, je li to moguče? -) Naš zgodnji prihod sem izkoristil za kontrolni obisk pri kuharici. Scena, ki smo jo zagledali, je bila še bolj odbita kot sem jo imel v spominu: betonska garaža je bila videti zapuščena, notri pa je za veliko okroglo mizo, polno zelišč in raznorazne šare, pri večerji sedela teta Pehta, mastno bleščeča se okoli ust. Trojica, ki je prišla z menoj, je bila dobesedno brez besed. Med pogovorom se je vtis sicer izboljšal, vseeno pa smo odšli rahlo pretreseni, hehehe. Čas pred večerjo smo izkoristili za pohod na žajbelj alias káduljo. Po Ljubičinih navodilih smo ga na hribu nad zaselkom našli vse polno. Vrhunskega! Med pohajanjem po otoku smo seveda na vsakem koraku naleteli na kako znamenje čudaštva. Žirje ne popušča. Edini vidni napredek od leta 2001 so predstavljali dokončana riva, restavracija na hribu, več trgovinic in par ponudnikov sob, ki pa so bile v oktobru že zaprte. Ostalo pa vse po starem: neregistrirani avti pozabljenih znamk in razna druga prevozna sredstva, kontejnerji za smeti, polni mladih mačkonov, muzej na prostem na ostanku podrte hiše, domači fantini in možje na piru pred trgovinico (odlivajoč v stransko steno, točno pred kokpitom avstrijske jadrnice), itd., itd. Sprehod in pretiravanje s štrudlom sta me znova onesposobila, zato sem za dve uri zalegel in se, ves zadekan, posadki pridružil šele po koncu večerje. Da sem se potrudil tja, je bilo zelo koristno, saj mi je Ljubica pripravila zdravilni napitek: vroče mleko z žajbljem in prežganim sladkorjem. Ko je ni bilo pri mizi, so gurmani sicer namignili, da je bila večerja (ugor za 550 kun) videti bolj kot ena predjed, haha. Da je bilo temu res tako, priča dejstvo, da je Miran zatem, ko je opustil vsako misel, da bo ugorju sledilo še kaj konkretnega, na kruh enostavno namazal ajvar. Baba Ljubica je vse skupaj mirno pokomentirala z izjavo, da je pač "pozabila, da Slovenci pojemo več kot Avstrijci". :))) Četverica mornarjev je večer zaključila s tarokom, ki je postal znamenit po tem, da je zmagal - cookie. :))) nedelja Žirje - Kameni Žakan - Žut Zjutraj sem se v postelji dodobra antigripozno našvical in ko sem vstal, sem se počutil dosti boljše kot prejšnji dan. Pri jajcih na pašteti in čebuli sem se za vsak primer vseeno držal nazaj. -) Čeprav smo izpluli šele četrt pred 9., smo bili dovolj zgodnji, da smo "ušli" pobiralcu priveznine (zvečer se ni prikazal, ker je bil na ribolovu). Zasedel sem položaj krmarja in presenetljivo povsem brez težav odkrmaril polovico dnevne ture. SV obala Žirja je še nudila zavetje, za severnim rtom pa nas je zajel jugo, zato smo z jadri počakali le še do bližnjega Raparašnjaka (svetilnik), za katerim smo lahko takoj udarili prečenje z vetrom v bok. Tam se namreč skozi spodnje otočke in čeri Kornatov v kurzu 170° odpira širok, varen prehod, katerega prednosti so se pokazale, ko nas je dvakrat potegnilo v veter. Jugo je vlekel s povprečno 18 vozli (max 21), valovi so bili visoki 2-3 m. Praktično idealne razmere za 38-čeveljsko Impression, jadranje v polkrmo je bilo zelo lepo. Naša hitrost je bila 6 - 6,5 kn (max 7,3). Dve poja-la-bandi smo izvedli zelo suvereno; z Luko na škoti glavnega jadra. "Leteči cilj" smo imeli na sidrišču med Žaknoma. Zasidrali smo se za Kamenim Žaknom, na globini 5,5 m, v zavetju malega gozdiča s hišo, ki nam je sprva celo omogočal bolj ali manj gladko morje. Dokler ni veter naredil obrata za soncem, proti zahodu. Kljub vetru in temperaturi morja 19°C, so šli trije celo plavati. K toplejšemu občutku je bolj kot "zimsko" sonce prispeval topel veter jugo. Za nadaljevanje sem poveljstvo predal soimenjaku, saj izzivanje usode ni imelo smisla; zaenkrat sem bil še vedno v redu. V Murterskem morju je bil jugo šibkejši od pričakovanj, le 15 vozlov, tudi valovi so bili manjši, kar je bilo za jadranje seveda idealno. Poveljujoči je priklopil kar avtopilota. Nekaj dela smo imeli le z izogibanjem hinavski čeri Sanđela. V uvali Strunac, pred konobo Bain, so bile, na naše zadovoljstvo, v morju še vedno boje. Zaradi okrepljenega vetra v primerjavi s prvimi dnevi, smo se namreč odločili za bolj ziheraško prenočevanje. Pri večerji - chef je pripravil piščanca z grahom, dva mornarja pa paradižnikovo solato - sem že pojedel pol bedrca. Čez noč je veter občasno kar dobro nažigal, kot je bil Aladin tudi napovedal - rumeno polje. Odločitev za bojo je bila vsekakor dobra. ponedeljek Žut - Pašman - Biograd Zjutraj sem izkašljal še malo gnoja. Noč je bila spet topla (jugo), veter pa zjutraj šibkejši. Nebo oblačno (srednji oblaki), z majhnimi okni, skozi katera se je kazalo nebo. Ob pol 9h je začelo rahlo deževati, kar pa nas ni odvrnilo od sprehoda čez nizki preval do zaliva Hiljača. Steza, ki smo jo našli na vogalu gostilne Bain, se je izgubila sredi bolj kot ne opuščenih parcel, vendar ni bilo panike. Do boljše steze, 50 m na desni, smo morali samo prečkati širok suhozid. V nadaljevanju je okolica počasi postajala bolje negovana, tako da smo se na drugo stran spustili skozi kar kulturen maslinik. Podobno pohvalnih besed, žal, ni bilo mogoče prisoditi zanemarjenim prebivališčem na obali severnega kraka Hiljače, uvalice Sabuni. Vse je ležalo naokoli, tam, kjer jim je na koncu poletne sezone padlo iz rok. Jej, jej. Pravo pot nazaj so nam pokazali smerokazi za Market. Odpluli smo kot zadnji. Za rtom smo dvignili jadra in jo - za spremembo proti vetru - užgali po sredi med otočkom Bikarijica in svetilnikom na čeri Galijolica, s čimer smo se zanesljivo izognili plusoma Miši pred Galijolico. Vetra je bilo 15 kn, zato smo razvili vsa jadra. Valovi okoli 2 m. Pod Pašmanom smo jadra še pravočasno pospravili, saj smo z metežem dveh regat komaj opravili celo z motorjem. Za zadnje kosilo smo zavili v Zaklopico. Po zaslugi izvensezone, ponedeljka in neprepričljivega vremena smo v njem dobili eno samo motorno jahto, pa še njo je naš prihod pregnal že po nekaj minutah. Markanten zalivček, s skalnatim rtičem, borovim gozdom in mivkastim dnom, v katerem sidro prime odlično. Na menuju je bil naš klasični prebranec, zraven smo pikali solato s paradižnikom in papriko, žal pa so bloške klobase dobile precej slabo oceno. Na seznamu bolnikov - nejedcev me je nasledil kuki. Proti Biogradu smo imeli ponovno dren z eno od prej omenjenih regat. Na srečo smo dobro "brali" položaje regatnih boj, zato smo jim uspeli uiti; resda za las. Na črpalki je šlo vse gladko, pristanek je malo popestril le Mali od palube, ki je s premca skočil na obalo brez vrvi. Zato pa sem doživel šok v marini, kjer nas je pričakal popolnoma drugačen razpored pomolov kot smo ga zapustili. Saj ni res, pa je ... (Preuredili so jih za prihajajoči sejem navtike.) Moj načrt, kako bom na velikem prostoru na notranji strani valobranov brez skrbi zastavil z vzvratno vožnjo in pridobil hitrost za uspešno vzvratno manevriranje, je s tem propadel. To pa še ni bilo vse. Rezervni prostor za obračanje, "glavno ulico" na levi, je v tistem trenutku zaprla jadrnica, ki je proti razstavnemu mestu vlekla veliko jahturino. Aaaaaaaaaa, maaa neee meee ... Ni bilo druge, zapeljati sem moral naravnost v našo ulico. Ravno tisto, čemur sem se - poznavajoč slabe vzvratne manevrske sposobnosti Impressionke 384 - hotel izogniti. Bedno rikverc manevriranje sem sicer poskusil obrniti sebi v prid, vendar mi ni dobro uspelo. Namesto, da bi barko zanašalo v desno samo z ritjo, se je v to smer premikala bočno po vsej svoji dolžini. Ne moreš da verjameš... V glavnem, kratek vzvratni zavoj v boks se je končal tako, da smo s kobilico zahaklali muring sosednje barke. No, v tistem trenutku so se pokazale naše desetletne izkušnje, brez paničarjenja smo se lotili ročnega premikanja, kar nam je uspelo izredno dobro. Zahaklanega muringa smo se rešili tako, da smo ga enostavno odvezali z one barke (privezana je bila z dvema) ... in prav hitro smo bili varno parkirani. Pozneje, ko so prihajale razne regatnice, smo videli, da nismo počeli nič ekscesnega. Da se privežeš, so dovoljena vsa sredstva!