Jadranje, 9.-13. vinotoka 2008 Najjužnejši otoki vzhodnega Jadrana Mljet - Lastovo - Ston

četrtek Prvotni datum križarjenja je zaradi mraza in dežja propadel, teden pozneje pa je našo potrpežljivost nagradilo brezhibno indijansko poletje. Ko smo po deveturni nočni vožnji v ACI marini v Rijeki Dubrovački stopili iz avta v krasen sončni dan, je bila utrujenost v hipu pozabljena. Izpluli smo v bonaci, ne kaj dosti drugače pa ni bilo niti na odprtem, zato smo do najbližje točke Mljeta motorirali. V zalivu Podškolj nas je po optimističnem skoku v vodo takoj katapultiralo ven. Čeprav nas je merilnik temperature vseh pet dni nategoval z 22°C, jih je imela voda v resnici pač samo 18. Za prenočevanje smo izbrali kar bližnji zaliv Saplunara, ki je znamenit po mivkasti plaži, sicer pa povsem odprt na jugozahod, od koder na Jadranu prihaja precejšen delež neviht. V stabilnem jesenskem ozračju je bil strah pred njimi seveda odveč. Zato pa je zvečer presenetila burjica, ki je razkrila, da smo se zasidrali preblizu ene od sidrnih boj. In rešitev? - Po kratkem čohanju smo se ročno privezali še nanjo...

petek Ker je bila pred nami najdaljša etapa križarjenja, smo štartali "že" ob 9h. Plovbo v gladkem morju po zunanji strani Mljeta je najprej prekinil ogled navdušujoče Jame, moderno imenovane Odisejeva špilja. Pred njo naj bi namreč doživel brodolom sam Odisej, se rešil v jamo in se potem v njej kar nekaj časa zabaval z eno od nimf. Mi nismo bili te sreče. V jamo, podobno kot v Modro špiljo na Biševu, priveslaš ali priplavaš skozi nizek vhodni rov. Tudi svetlobni efekti so podobni, največja razlika med njima pa je v stropu - mljetska je udornica. Naslednja prekinitev lenarjenja je bil zavoj k vhodu v kanal Soline, ki znani mljetski jezeri povezuje z morjem. Predvsem so nas navdušile tri bejbe, ki so se tam sončile, sploh ena, ki nam je za par sekund pokazala levi jošk :). Kanal, v katerega je prepovedano vpluti vsem plovilom na motorni pogon (upajmo, da bodo tudi jezersko turistično ladjico kmalu predelali na električni pogon), je celo zaprt z ograjo, ki ima na sredi odmična vrata. Proti Lastovu nam nato ni nič več preprečilo nabiranja manjkajočih uric spanja, po želji kombiniranih s pločevinko ali tarokom. V Skriveni luki smo bili z znanci domačini spet dogovorjeni za ribjo večerjo, ki tudi tokrat ni razočarala. Z eno besedo: mljac! Stari ata se je po obedu tako vživel v pripovedovanje, da smo - še vedno premalo naspani - zadnjo uro gledali že s ta belimi, hehe. Med drugim je razložil, da so pred pojavom navtičnega turizma v zaliv prihajale počivati jate gofov. Ribiči so za njimi zagradili vhod v zaliv in jih pobirali iz morja po potrebi.

sobota Ponoči je potegnila burja do 20 vozlov, zato sva ob 1h z Gregom spustila dodatnih 5 m sidrne verige, zjutraj pa nas je spet zbudila tišina. Medtem ko je trojica odveslala s pomitimi pladnji in skledami do ata, smo ostali poskakali v vodo. Mimogrede, med čakanjem na vremensko napoved nas je - priznajmo - razveselila novica o smrti odvratnega populista Jiržija Hajduške alias Joerga Haiderja. Dnevni načrt se je glasil: nazaj do Mljeta. Ko smo izpluli na odprto, nas je končno pričakal vsaj približno konkreten veter (10 vozlov), iz česar smo iztisnili poldrugo uro jadranja. Tudi valov je bilo ravno toliko, da so posameznikom povzročili nekaj nelagodja v črevesju. Ampak ob 13h smo bili ponovno v bonaci. V Pomeni smo se privezali na obalo (muring). Poleg sprehoda do Malega jezera (vstopnina v NP je presneto draga - 90 kun na osebo), kjer smo tudi zaplavali, je bil glavna zvezda dneva pristaniški kapitan, ki nam je hotel zaračunati privez po junijski tarifi, čeprav smo bili že v izvensezoni. Ko smo ga po telefonijadi z njegovim šefom spomnili še na 30% popust za privez v četverovez, se je njegovo blefiranje spremenilo v kalimerovsko jadikovko, haha. Burleska. Za večerjo so padle škarpene, kantarji in trlje, ki so nam ostali od prejšnjega večera, dopolnjeni z našo tradicionalno krompirjevo solato s kumarami, čebulo, česnom, oljčnim oljem... Še enkrat mljac.

nedelja Po zajtrku smo ujeli prvo vožnjo turistične ladjice do frančiškanskega samostana na otočku Velikega jezera (vožnja in ogled sta vključena v ceno vstopnice NP). Samostan je bil sicer sredi obnove, vendar nas je otoček vseeno napolnil s posebno energijo; fantastična je že sama narava, ki pričara vtis "pravega Sredozemlja". Zanimivo, da je pri eni od kapelic pokopanih nekaj Slovenk. Izpluli smo proti zmerni burji, ki pa nas je osveževala samo do ovinka k Polačam. Po letečem (plovečem) ogledu - bolj kot kraj nas je navdušil mali arhipelag pred zalivom - smo se v popolni bonaci ustavili pod otočkom Kobrava in poskakali v prijetno vodo, vsaj stopinjo toplejšo kot prvi dan. Motoriranje skozi Pelješki kanal je potekalo v brezvetrju in poletno toplem soncu. Nad kokpitom smo razpeli bimini, na mizo so prihajali gurmanski narezki ... Akcija se je začela šele v plitvem kanalu med Brocami in Stonom, v katerem plovbo omogoča 25 m širok izruženi pas. Globok naj bi bil minimalno 2.5 m, vendar nas je pred zadnjim svetilniškim parom, kjer zaliv malce zavije, nenadoma zavrlo. Nasedli smo v mulju. Pri ugrezu jadrnice 1.9 m je globinomer nazadnje kazal samo še 1.4 m!! Ko sem že razmišljal o sidru, sem se odločil za zadnji poskus - motor do konca in počasi smo se vendarle prebili. Za konec smo imeli še to srečo, da je bil edini pomol z dovolj globine prazen. Ker v mulju sidro ne drži, se je namreč možno privezati le bočno, za ta način pa je prostora le za tri jadrnice. Po ogledu fascinantnega obzidja mesteca Ston smo se v eni od konob lotili malostonskih školjk. Pospravili smo kunjke ("pizdice"), škampe, gambore (male škampe), mušule (klapavice), bijele mušule in brbavice. Ocena: mljask!

ponedeljek Po jutranjem teku do Malega Stona nas je šokiral pogled v naš, v oseki napol kopen zaliv. Mama mia! Na plimo smo čakali do pol 11h, vendar smo ven grede vseeno spet nasedli; na srečo precej manj kot popoldne. V poletno sončnem dnevu smo zapluli skozi čudovite Elafitske otoke in se za zadnje kopanje ustavili v zalivu Šunj na Lopudu. Da zaliv ne slovi zastonj kot poletno kopališče Dubrovčanov, nas je prepričala plaža z brezhibno, zbito mivko, po kateri si se lahko sprehodil 50 m daleč v morje, ne da bi stopil na karkoli drugega. Uro zatem je bilo vsega lepega že konec...