Velika (Martuljška) Ponca, 2602 m |
| četrtek, 10.9.1998
Avtomobila pustimo na velikem parkirišču pred planino V klinu, kamor pripelje ozka, strma pot, ki se pred tretjo serpentino vršiške ceste odcepi navzdol. Začnemo še v polmraku, lovljenje ravnotežja ob prehodu čez potok pred travnikom nas dokončno prebudi, za ogrevanje pa imamo 20 minut hitre hoje do Koče v Krnici. Še vpis ture v vpisno knjigo v koči, potem se začne zares. S pomočjo neprekinjenega nakladanja smo mimogrede pri koncu markacij. Na mestu, kjer označena pot za Špik zavije levo čez melišče, nadaljujemo naravnost naprej nad grapo. Stezica se kmalu spusti med velike oble skale v suhi hudourniški strugi, izstopi pa na drugi strani po zoprno gladki strmini, takoj ko se končajo stene kratke soteske. Po nekaj kratkih okljukih zavije desno, do travnatega otoka sredi ruševja. Od tu pelje nekakšen žleb skozi ruševje, naravnost navzgor proti steni Škrlatice. Vmes je nekaj lahkih pragov, ves čas pa za boljši občutek skrbijo številni možici. Nad območjem ruševja se naklon zmanjša, skrotasto pobočje, posejano z razmetanimi skalami, pa počasi prehaja v melišče. Ta del je v megli najnevarnejši, ker razen možicev ni ničesar, kar bi pri spustu pomagalo najti pravo pot skozi ruševje. Prečenje pod steno Škrlatice proti B1 poteka po lagodni, trdni stezici, a le do bližine bivaka. Krnica Velike Dnine se med Škrlatico in Veliko Ponco začne z ravnico, prekrito z ostrimi, grobimi skalami, nad krajšo strmino pa zavije okoli vogala Velike Ponce, kjer leži njeno zgornje, manjše dno. Od konca te uravnave sta za nadaljevanje dve precej enakovredni možnosti: 1. Po solidnih stečinah v levo pobočje, više menda še malo polezeš čez prag ali dva. 2. Matjaž stečine za vsak primer preveri, potem pa vseeno nadaljujemo po grobem melišču (drobnega peska, ki sestavlja zgornje dele večine melišč, tu ne dočakaš) proti zatrepu, precej bolj strmo in naporno - na srečo le okrog 100 višinskih metrov. Z Miho poskušava po krušljivem pečevju ob robu, a nisva ravno navdušena, medtem ko Matjaž trmoglavi po sredi. Okoli 100 dolžinskih metrov pred koncem se na levi pokaže neizrazit žleb, tako da na začetku, kljub zriti stezici, nismo prepričani o pravi smeri. Pomirijo nas šele možici v pečevju. Vzpon skozi žleb je zaradi krušljivosti precej zoprn, od kdo bi vedel kod pa se naredi pod nami tudi kar solidna globina, ki poskrbi za prvo dozo adrenalina. Tukaj srečamo dva Celjana, ki sta prespala v bivaku in se povzpela na vrh samo z vrečko najnujnejših stvari v roki. Potrdita veliko zmešnjavo glede smeri najlažjega dostopa na vrh, saj nam odsvetujeta prvi kamin z leve in priporočita drugega, kjer naj bi šlo s slabo trojko. Pod vrhom žlebu nas prvič obsije sonce, tako da stopimo na teraso nad njim sijajne volje. Čez kratko melišče pripelje pod skalno pregrado stezica, ki vodi naravnost v prvi kamin, kjer stoji celo na pol podrt možic, mi pa se, zaradi nasprotujočih si podatkov, odločimo slediti napotkom Stritarjevega vodnika 111 izletov po slovenskih gorah in se od tam napotimo skrajno desno. Matjaž je spet poskusni zajček, midva z Miho pa zaradi stalnega krušenja čakava spodaj. Kmalu izgine za robom in leze naprej, nama pa sporoča: "Pojdita drugje, tule ni možicev. Da se sicer splezati in sam bom prišel čez, ampak svetujem vama, da iščeta druge prehode." Torej poskusiva še v vseh štirih vmesnih kaminih, vendar, jasno, za naju v nobenem ni kruha, zato se napotiva za Matjažem, prilezeva do roba (ob nogah se prikaže manjše okno) in še 10 m navzgor po grebenu. Ker se z Matjažem ne slišimo, sama pa po vseh teh poskusih glede prehoda nisva gotova v nič več (navzgor bi šlo, bolj naju skrbi spust), se obrneva nazaj. Z nekaj težavami se spustiva in se na ploščadi že resignirano vsedeva, nato pa se domislim, da bi le kazalo poskusiti še v prvem kaminu. Do vrha zajede gre hitro, tam pa: spredaj stena, zadaj globina. In v glavi prazna množica. Po krajšem premišljevanju se brez upanja na uspeh povzpnem po lažji desni strani nekaj metrov navzgor in doživim veliko presenečenje: skrita polička nad previsno kaminovo streho!! Nad njo še nekaj deset metrov strmega, drobljivega skrotja, nato pa se svet položi in v nekaj minutah sem pri Matjažu, ki je bil po celi uri čakanja na naju že precej v skrbeh. Po desetih minutah se nama pridruži tudi Miha in potem polni adrenalina še uro in pol odletavamo po prostranem vrhu. Tudi na vseh okoliških vrhovih opazimo vsaj po enega hribovskega užitkarja (Špik, M. Ponca, Dovški križ, Oltar, Škrlatica), razgled pa sega vse do Dolomitov in Visokih Tur. Pri spustu nam zelo prav prideta možica, ki sem ju med vzponom označil z ovitkom Milke in vrečko, kajti nad skalno stopnjo je pravi labirint drobljivega pečevja, turnčkov in v steno iztekajočih se peščenih jezikov. Sam kamin se nam zdaj ne zdi nič posebnega, še manj pa žleb proti Dnini. Razlika v dojemanju težavnosti med vzponom in spustom je prav neverjetna. Melišča niso ravno višek užitka, za povrh na grobih "frnikolah" tudi dvakrat padem in se podrgnem po rokah in nogah. Ovinek do B1: kratek, atraktiven dostop, čudovita lega in celo nažrt žig. Proti koncu se že vleče, noge so utrujene, tudi sonce nas dobro prežveči. Pri koči pristopi hribovec z vprašanjem: "Ste bili na Ponci? Kje je odcep iz Dnine v žleb, iskal sem ga čisto v zatrepu?" Hja... Zadnji odsek do avtomobilov je s senco in blažjim nagibom prava osvežitev. In še klasičen zaključek izleta: pica in pivo s pogledom na Ponco iz Martuljka.
6:20/990 m - V Klinu 10:00/2400 m - ploščad pod vršno stopnjo 11:50/2602 m - Velika Ponca 17:05/990 m - V Klinu |
