Visoki Rokav, 2646 m

29.-30.6.2001 Po celi seriji zamud štartamo iz Vrat šele ob 19h, vendar s težkimi nahrbtniki prvih 900 m tako šprintamo, da imamo povprečje manj kot 10 minut za 100 višinskih metrov. S tem pridobljeni čas nam omogoči, da, kljub precej umirjenemu tempu v zgornjem delu doline Na brinju, pridemo do bivaka še pred nočjo. Znotraj sta dva Štajerca že v horizontali. Po večerji se ostali trije po sistemu sardin zbašejo k njima, jaz pa najprej iz snega natalim liter vode in se šele četrt pred 23. spravim na ozko klop pred ležišči. Vstanemo četrt pred 5., potem pa pojemajoči plin ogreva juhico tako počasi, da se odpravimo šele ob 6h. Ležerno do vznožja snežišča, kjer nataknemo dereze, pasove in čelade. Vzpon skozi Rokavski ozebnik je en sam užitek: sneg je predelan, tako da je hoja lahka, nad nami je jasno jutranje nebo, okoli nas tišina. Ne hitimo, do Rokavske škrbine porabimo uro in deset minut. Dereze in cepine odložimo na tla, Matija in Aleš pripravita vrvi in ostalo kramo, potem se prva "naveza", Matija in Matjaž, odpravi proti steni. Začetna zarjavelost in skopo poznavanje smeri storita svoje, zato že na snegu na dveh cepinih pripravita prvo varovanje. Potem se Matija po krajšem motoviljenju okoli krajne poči sprehodi čez kratko poličko do vznožja vstopnega kamina, z njim kmalu opravi in tudi nato hitro napreduje. Dokler... - dokler naenkrat ni nikjer pametnega nadaljevanja! Poskuša gor-dol, levo-desno. Nič! Šele po kakšnih 15 minutah na desni izsledi dva dobro skrita klina za štant. Po vsem tem ima vrv speljano tako ovinkasto, da je nikakor ne more povleči k sebi. Uspe mu šele po več minutah in spustu pol poti nazaj (midva z Alešem, ki se dolgočasiva na škrbini, imava končno nekaj zabave). Čez 3/4 ure sva vendarle na vrsti tudi midva. Vstopnih 5 m kamina je najtežji del smeri (III); plezam v razkoraku, potrebne je tudi nekaj moči. Sledi še 10 m lažje pleze navzgor, nato zagruščena prečka 20 m v desno do varovališča na dveh starih klinih (enega lahko izvlečem z roko). Ob mojem prihodu je tukaj tudi še Matjaž in vsi trije se stiskamo k pečevju, ker Matija z vrvjo grušč ves čas pometa navzdol. Po kratkem žlebku (II) in lažjem pečevju nad njim se ponovno stiskava k steni - tokrat se kamni ne kotalijo, ampak letijo čez steno. Zvok je srhljiv. Ko je zrak čist, spet nekaj metrov razgibavanja (II) in samo še par korakov do balkona pod značilnim gladkim stolpom "v obliki hruške". Tu zavijeva levo navzgor po gladki polici nad navpično steno, čez katero so prej frčali kamni. Na vrhu grede je zabit dober klin. Par korakov levo, nato izpostavljen vzpon skozi kaminček (II+) ter zagruščen iztek do zadnjega varovališča tik pod grebenom (zanka okoli priročne velike skale). Vrvi pustiva tukaj, desno pod grebenskim stolpičem še nekaj rahlo izpostavljenih korakov, potem po grebenu (I) do vrha. Čestitke, okrepčilo, slikanje, razgledovanje. Najzanimivejša sta Oltar in Velika Martuljška Ponca. Spust po grebenu je že precej bolj sproščen, namesto levo gremo zdaj mimo stolpiča desno, kar je precej lažje. Namesto čez izpostavljeni kaminček se odločimo za spust ob steni hruškastega stolpa, kjer opazimo dva klina. Do njiju se pustim še peljati na vrvi in potem navzdol čez kamin do balkona splezam (III), Aleš in Matjaž se spustita po vrvi, Matija, kot zadnji, pa kamin prepleza nenavezan. Vrvi pospravimo in nadaljujemo po šodrovsko (kakšna razlika v dojemanju med vzponom in sestopom!), pazimo le, da ne bi eden drugemu česa spustili na glavo. Čez spodnji kamin se po vrvi spustimo vsi štirje. V ozebniku smo videti kot štirje kozaki, ki plešejo kazačok: cokle nastajajo prav pri vsakem koraku, zato ves čas tolčemo s cepini po derezah. Skozi ožino pikamo ritensko, ko strmina začne popuščati, pa se vsi poskušamo spuščati čim hitreje. Pri tem zaradi cokel nekajkrat tudi zdrsnemo, vendar je sneg tako mehak, da imamo le nenevaren trening ustavljanja s cepinom. Kmalu imamo tega dovolj, dereze pospravimo in po čevljih odsmučamo do Jezerc. V bivaku poberemo svojo robo in izsušimo Matjažev zadnji pir, nato naprej. Kljub vročini ostanem v dolgih hlačah, kar se mi med neskončnim spustom po meliščih obrestuje - v čevelj ne dobim niti enega kamenčka. Domov sem prišel ob 16h, ob 18h pa smo imeli vsi trije M-ji že odhod avtobusa izpred Tivolija - na osmico v Braniku. Tam smo hribovci padli dol že pred polnočjo in zašlafali v spalkah v vinogradu sredi vasi. Vožnja nazaj v Lublano (ob 4h) je postala znamenita po voznikovem izboru hitov, kot sta Vate sem zaljubljena Simone Weiss in Kaj si nalila včeraj mi v vino Zlatka Dobriča. Prvih nekaj komadov sem bil v polsnu še prepričan, da tako bizarne more pa že dolgo ne ... Vrata, 950 m - sedlo pri Šplevti, 2250 m - Bivak II, 2118 m = 2:40 Bivak II, 2118 m - Visoki Rokav, 2646 m = 3:50 Visoki Rokav, 2646 m - Bivak II, 2118 m = 2:08 Bivak II, 2118 m - Vrata, 950 m = 1:03