Zgodovinska raziskovalna naloga

OBRTI V DOMAČEM KRAJU

Pripravili: Učenci zgodovinskega krožka, šolsko leto 1998/1999.

Mentorica: Diana Bohak – Sabath

UVOD:

Zgodovinski krožek OŠ Cirkulane in zgodovinski krožek na podružnici Zavrč se je tudi letos odločil sodelovati pri raziskovalni nalogi Obrt v našem kraju. Želimo vam povedati, da obrti v naših krajih niso izumrle, da še vedno živijo. To vam bomo bolj natančno povedali v nadaljevanju.

S prvim vprašalnikom smo želeli najprej ugotoviti, koliko obrtnikov še danes deluje v našem kraju in s katerimi obrtmi se ukvarjajo, prav tako pa tudi, katere obrti so bile razširjene v preteklosti. Cilj je bil obiskati vsako hišo, a žal nam to v času, namenjenemu raziskovanju ni uspelo. Nekateri nas niso hoteli sprejeti (k sreči redki), drugih ni bilo doma, nekatere obiskane hiše pa so bile zapuščene. Ponagajala nam je tudi zima. Zato vam predstavljamo rezultate, ki smo jih uspeli pripraviti in se zavedamo, da je naša naloga nepopolna.

Z drugim vprašalnikom pa smo želeli spoznavati delovanje obrtnikov malo bolj podrobno. Poskusili smo tudi popisati predmete in ostale dokumente, ki so nam jih pokazali. Kot viri so nam služili rezultati anketiranja. Navajamo jih sproti v opombah na koncu naloge.

ZAVRČ

Nekaj osnovnih podatkov: V zadnjih letih se število gospodinjstev po posameznih naseljih manjša. Občina Zavrč ima skupaj z drugimi naselji 476 gospodinjstev. Število gospodinjstev po naseljih:

Belski Vrh ima do sedaj 31 gospodinjstev.

Drenovec ima do sedaj le 15 gospodinjstev.

Gorenjski Vrh ostaja pri 34 gospodinjstvih.

Goričak ima do sedaj 57 gospodinjstev.

Hrastovec ima največ gospodinjstev - kar 147.

Korenjak ima 36 gospodinjstev.

Pestike so ostale pri 32 gospodinjstvih.

Turški Vrh ima okroglo številko gospodinjstev - 90.

Zavrč pa ostaja pri 24 gospodinjstvih, tako kot Gorenjski Vrh[1]

Naselje	Število gospodinjstev
Belski Vrh	31
Drenovec	15
Gorenjski Vrh	34
Goričak	57
Hrastovec	147
Korenjak	36
Pestike	32
Turški Vrh	90
Zavrč	34
*SKUPAJ*	*476*
Število prebivalcev 30.06.1996 = 1447

TABELA: Prikaz števila gospodinjstev po posameznih naseljih na območju občine Zavrč[2]

V zadnjih letih je število prebivalcev v okviru občine Zavrč ostalo na enakem nivoju: 1425 - 1500 prebivalcev. Tudi v posameznih naseljih občine Zavrč se je število prebivalcev povečalo:

Belski Vrh je imel do sedaj 93 prebivalcev

Drenovec je imel do sedaj 51 prebivalcev.

Gorenjski Vrh je ostal pri 95 prebivalcih.

Goričak je imel do sedaj 176 prebivalcev.

Hrastovec, ki je največji, ima 420 prebivalcev.

Korenjak ima do sedaj 127 prebivalcev.

Pestike so se povečala v zadnjih letih. Skupaj imajo 105 prebivalcev.

Turški Vrh ima 269 prebivalcev.

Zavrč je imel v zadnjih letih 89 prebivalcev.[3]

Naselje	Število prebivalcev v zadnjih letih
Belski Vrh	93
Drenovec	51
Gorenjski Vrh	95
Goričak	176
Hrastovec	420
Korenjak	127
Pestike	105
Turški Vrh	269
Zavrč	89
*SKUPAJ*	*1425*
Število prebivalcev 30.06.1996 = 1447

TABELA: Prikaz števila prebivalcev občine Zavrč po naseljih[4]

Učenci smo od 500 vprašalnikov prinesli 230 izpolnjenih vprašalnikov, od tega je bilo ugotovljenih 44 obrtnikov nekoč in danes.

Pregled po naseljih:

Belski Vrh: 22 izpolnjenih vprašalnikov, od tega se še 2 ukvarjata z obrtjo, 5 pa jih je obrt opustilo.

Drenovec: 7 izpolnjenih vprašalnikov, nič obrtnikov.

Gorenjski Vrh: 6 izpolnjenih vprašalnikov, od tega se 2 ukvarjata z obrtjo, 2 pa sta obrt opustila.

Goričak: 51 izpolnjenih vprašalnikov, od tega 1 obrtnik, ki se še doma ukvarja z obrtjo.

Hrastovec: 39 izpolnjenih vprašalnikov, od tega se jih še 5 ukvarja z obrtjo, 6 pa jih je obrt opustilo.

Korenjak: 29 izpolnjenih vprašalnikov, od tega je 1 opustil obrt.

Pestike: 10 vprašalnikov, od tega se 1 obrtnik še ukvarja z obrtjo, 7 pa jih je obrt opustilo.

Turški Vrh: 47 vprašalnikov, od tega se 1 ukvarja z obrtjo, 7 pa jih je obrt opustilo.

Zavrč: 19 vrnjenih vprašalnikov, od tega se še 3 obrtniki ukvarjajo z obrtjo, 1 pa je obrt opustil. [5]

Naselje	Število izpolnjenih vprašalnikov	se ukvarja še danes	so se ukvarjali nekoč
Belski Vrh	22	2	5
Drenovec	7	0	0
Gorenjski Vrh	6	2	2
Goričak	51	1	0
Hrastovec	39	5	6
Korenjak	29	0	1
Pestike	10	1	7
Turški Vrh	47	1	7
Zavrč	19	3	1
*SKUPAJ*	230	15	29
Število obrtnikov: 44

[6]

Z drugim vprašalnikom smo obiskali nekatere obrtnike in poskušali zvedeti, kako je delovala oz. še danes deluje obrt, s katero so se ukvarjali ali pa se danes ukvarjajo.

Seznam obrtnikov nekoč in danes, ki smo jih ugotovili s vprašalnikom št. 1

Belski Vrh: Ivan Kekec, Belski Vrh 74 - od približno 1940 POKRIVAČ

Juršek, Belski Vrh 96 - od približno 1930 TESAR

Zdenka Žnidarič, Belski Vrh, od približno 1968 PLETARSTVO

Juršek, Belski Vrh 60 - od približno 1920 POKRIVANJE S SLAMO, od 1968 SODARSTVO

Zebec, Belski Vrh 102, od približno 1968 ZIDARSTVO

Borak, Belski Vrh 64, od 1996 AKUSTIKA

Zebec, Belski Vrh 38, od približno 1961 POKRIVAČ

Drenovec:

Gorenjski Vrh: Slana, Gorenjski Vrh 45, od 1970 MEHANIKA, STRUGARSTVO, od približno 1880 SODARSTVO

Matilda Ropič, Gorenjski Vrh 14, od približno 1960 SODARSTVO, MESARSTVO

Arnejčič, Gorenjski Vrh 8, od približno 1950 PEKARSTVO

Vidovič, Gorenjski Vrh 7, od približno 1958 KOLARSTVO

Goričak: Karl Žnidarič, Goričak 14, od 1974 ZIDARSKA

Hrastovec: Vidovič, Hrastovec 6, od približno 1930 ŠIVILJSTVO

Težak, Hrastovec 75, od približno 1988 KOLARSTVO od 1999 MIZARSTVO IN INŠTALATERSTVO

Lazar, Hrastovec 83, od približno 1935 SODARSTVO

Vaupotič, Hrastovec 89, od približno 1930 ČEVLJARSTVO

Cvetko, Hrastovec 102, od približno 1963 ČEVLJARSTVO

Kopše, Hrastovec 106, ?????

Simonič, Hrastovec 14/a, od približno 1980 PEKOVSTVO, KOVAŠTVO

Forstnarič, Hrastovec 26/a, od 1980 SLIKOPLESKARSTVO

Majcenovič, Hrastovec 26/b, od približno 1922 do 1966 STRUGARSTVO

Tetičkovič, Hrastovec 5/a, od 1998 AVTO-SERVIS-TRGOVINA

Korenjak: Bratuša, Korenjak 3, od približno 1948 IZDELOVANJE IZ LESA???

Turški Vrh: Žnidarič, Turški Vrh 54, od približno 1945 ŠIVILJSTVO

Lorbek, Turški Vrh 2/a, od približno 1934 SODARSTVO

Kokot, Turški Vrh 33/a, od približno 1945 SODARSTVO

Bratuša, Turški Vrh 1/b, od približno 1900 ČEVLJARSTVO

Vesenjak, Turški Vrh 1/a, od približno 1910 ČEVLJARSTVO, ZIDARSTVO

Muršič, Turški Vrh 13/a, od približno 1945 SEDLAR, TAPETNIK

Fajfar, Turški Vrh 17, od približno 1935 SEDLAR

Erjavec, Turški Vrh, od približno1946 LESARSTVO

Zavrč: Lazar, Zavrč 8/a, od 1992 GRADBENIŠTVO

Pongrac, Zavrč 6, od 1977 GOSTINSTVO

Mirko Cvetko, Zavrč 9, od približno 1880 ČEVLJARSTVO; KOŠARSTVO

Gregurec, Zavrč 8/b, od približno 1960 GOSTINSTVO, od 1975 AVTOPREVOZNIŠTVO

Pestike: Mohorko, Pestike 6, letnica ni znana ČEVLJARSTVO, GLASBA

Hronek, Pestike 4/b, letnica ni znana MESARSTVO, GOSTINSTVO

Žuran, Pestike 14, letnica ni znana FURMANSTVO

Fajferič, Pestike 20, od približno 1936 SODARSTVO, MIZARSTVO, TESARSTVO

Potočnik, Pestike 15, letnica ni znana PRIDELOVALEC VINA

Zebec, Pestike 7 od približno 1916-1955 ČEVLJARSTVO

Težak, Pestike 32, letnica ni znana POKRIVAČ

Žuran, Pestike 5/b, od 1992 MIZARSTVO

Obrtnik Ivan Bratuša iz Korenjak nam je takole odgovoril na naša vprašanja:

"Pri nas se ukvarjamo z mizarsko obrtjo, s katero smo se začeli ukvarjati približno leta 1960. Družinski obrti nismo nadaljevali - sami smo začeli. Doma imamo lastno obrtno delavnico. S to obrtjo se ukvarjamo le v prostem času. Delovno orodje smo izdelovali doma. Izdelkov nismo prodajali. Delo opravljamo z družino samo. Pri obrti nam ženske niso pomagale. Te obrti sem se izučil sam. Zaslužka velikega nismo imeli. Takrat še strojev nismo imeli. Danes je drugače. Včasih se je s to obrtjo ukvarjalo veliko ljudi. Najbolj razširjeni obrti na našem območju sta bili poleg mizarstva še sodarstvo in prekrivanje streh. V svoji delavnici nismo nikoli delali celi dan, ker smo živeli na kmetiji, kjer je ogromno dela. Ko sem se lotil klopotca, sem ga izdeloval (odvisno od velikosti) en ali dva tedna. Posebnih delovnih oblačil nismo nikoli imeli. S to obrtjo smo se začeli ukvarjati predvsem zato, ker smo pri tem delu lahko naredili veliko koristnega za domačo uporabo. To delo so drugi spoštovali, saj smo tudi drugim naredili kake izdelke. Domačinom včasih tudi zastonj."[7]

Pri zelo veliki družini Kokot v Turškem Vrhu so se nekdaj ukvarjali s sodarstvom in vinogradništvom. S sodarstvom so se začeli ukvarjati leta 1945. Lastne obrtne delavnice nimajo. Tudi družinske obrti niso nadaljevali. V prostem času se s to obrtjo še sedaj nepoklicno ukvarjajo. Imajo ohranjene nekatere obrtne izdelke, delovno orodje, fotografije, pisne dokumente. Delovno orodje so izdelali sami, nekaj pa so ga kupili. Izdelke so prodajali v domačem kraju in bližnji okolici. Izdelovali so jih tudi po naročilu. Prodaja jim je uspevala zelo dobro, ker je bila potreba po teh izdelkih glede na vinorodni kraj velika. Delo so večina opravljali sami, pomagali so tudi domačini. Moški so ukvarjali z obrtjo-delom v delavnici, žene pa so vodile gospodinjstvo in dela v vinogradih. Material so dobili v domačem kraju. Obrti so se naučili sami in so imeli daljno tradicijo v družini. Z zaslužkom so bili zelo zadovoljni, ker je bil donosen in so se z njim lahko preživljali. Niso uporabljali strojev, ampak so delo opravljali ročno. Po mnenju mlade gospe Kokot se v kraju ni ukvarjalo zelo dosti ljudi s takšno obrtjo. Po njenem mnenju pa je bila zelo razširjena gostinska obrt in vinogradništvo. Delo je bilo naporno. Vsak dan od jutra do večera. Izdelek so izdelovali po potrebi. Oblačila so jim bila zelo skromna. Predniki družine Kokot so se začeli z obrtjo ukvarjati za preživetje in ker jim je bilo to v veselje. Nikoli niso obžalovali, da so si izbrali to obrt. Sodarstvo kot obrt so ljudje zelo cenili.[8]

Tudi pri družini Lorbek v Turškem Vrhu so se nekdaj ukvarjali z znano obrtjo vinorodnega območja - sodarstvom. Začeli so približno leta 1920. Družinske obrti niso nadaljevali. Obrtne delavnice nimajo. V prostem času se ne ukvarjajo z obrtjo. Ohranjene imajo izdelke-sode. Izdelke so izdelovali po naročilu in jih prodajali po vaseh. Prodaja jim je uspevala dobro, tako da so se lahko preživljali. Delo je pradedek ga. Lorbekove opravljal sam. Njegova žena se je ukvarjala z gospodinjstvom. Material so dobili od tistih, ki so želeli imeti sode. Obrti so se naučili sami, doma. Strojev niso uporabljali, kajti vse so delali ročno. Po mnenju ga. Lorbekove se je s sodarstvom v teh krajih ukvarjalo veliko ljudi. En izdelek so izdelek so izdelovali tri dni ( en 300 litrski sod). Delovna oblačila so bila skromna, stara. Pradedek ga. Lorbekove se je začel s to obrtjo ukvarjati za preživetje. Ali je bilo pradedku žal, nam gospa ni vedela povedati. Krajani so zelo spoštovali to obrt, ker so izdelke potrebovali.[9]

Pri Vesenjakovih v Turškem Vrhu se je stari oče ukvarjal s čevljarstvom, občasno pa tudi z zidarstvom. Obrt je opravljal od okrog leta 1910. Družinske obrti ni nadaljeval. Doma so imeli lastno čevljarsko delavnico. Z obrtjo se sedaj sploh ne ukvarjajo. O pretekli obrti je ohranjenega nekaj gradiva. Nekaj delovnega orodja si je stari oče izdelal sam, nekaj pa ga je moral kupiti. Delovno orodje je kupil v Ptuju. Izdelke je prodajal predvsem po vaseh, velikokrat pa tudi po naročilu. Delo je opravljal sam. Material za izdelke je moral kupiti. Bil je samouk. Zaslužek je bil zgolj za preživetje. Uporabljal je le ročno orodje. S čevljarsko obrtjo se je v takratnem času ukvarjalo bolj malo ljudi. Delo je bilo težko in naporno. Prvi dan si je stari oče naredil mere, modele in, če mu je uspelo, še nekaj izdelkov. Drugi dan je nadaljeval z izdelavo. Nek izdelek je izdeloval približno teden dni. Delovna oblačila so bila največkrat sešita doma. Značilno je bilo da je nosil predpasnik. S to obrtjo se je ukvarjal predvsem za preživetje. Nikoli mu ni bilo žal, da je izbral ta poklic. Krajani so poklic čevljarja sprejeli pozitivno.[10]

Ivanka Vidovič iz Hrastovca nam je takole pripovedovala:

"Od leta 1944 sem imela šiviljsko obrt. Moji predniki so se začeli ukvarjati s to obrtjo leta 1925. Potem ko več oni niso mogli, pa sem se začela jaz ukvarjati s to obrtjo. Doma smo imeli tudi delavnico. Sedaj se ukvarjam s to obrtjo v prostem času, nepoklicno. Imam dva stroja, enega že starega 82 let in drugega, novejšega. Stari stroj je bil kupljen v Avstriji leta 1917. Bil je zelo močan, na njem smo lahko šivali usnje. Ko sem izdelovala neke izdelke, jih nisem prodajala kar tako, ampak sem jih šivala po naročilu. Delo sem opravljala sama, ko pa so bili predniki še živi, smo si pomagali med seboj. Sama sem se ukvarjala s šiviljstvom, moški pa so se ukvarjali z raznimi drugimi deli. Če je kdo naročil, naj sešijem nek izdelek, mi je moral material prinesti sam. Šivanja sem se naučila zraven mame. Ko je mama šivala, sem gledala in sem tudi sama poskusila. Ker mi je šlo, sem se pač odločila za šiviljstvo. Zaslužek je bil velik, tako da smo se lahko preživljali. Uporabljala sem šivalni stroj "Durkopp". S to obrtjo se po mojem mnenju v naših krajih ni ukvarjalo veliko ljudi. Obrt, ki je bila v našem kraju najbolj razširjena, je bilo kolarstvo. Šiviljstvo je bilo lahko delo. Šivali smo od jutra do poznega večera. Bilo je dosti strank. Delovna oblačila so bila iz navadnega blaga. Predniki so se začeli ukvarjati s to obrtjo, ker jih je veselila in mene prav tako. Nikdar mi ni bilo žal, da sem se odločila za to obrt. Moj poklic so ljudje zelo spoštovali.".[11]

Obiskali smo družino Fajfar, kjer so se ukvarjali s sedlarstvom približno od leta 1960. Družinske obrti niso nadaljevali. Doma niso imeli lastne delavnice. Vseeno pa imajo ohranjen pisni dokument - učno pismo o sedlarstvu. Delovno orodje so kupili v Ptuju. Izdelke so prodajali po vaseh tistim, kateri so imeli konje. Izdelke so velikokrat dajali prijateljsko, zato ni bilo veliko zaslužka. Delo so opravljali sami. Material za izdelke so kupili. Strojev niso uporabljali. Delo je bilo zelo težko. Včasih se je delo zavleklo tudi tja v temno noč. Nek izdelek so izdelovali približno en do dva tedna. Pri delu so nosili predvsem delavsko obleko. Nekoč so vsa dela na polju opravljali konji, zato so se predniki začeli ukvarjati prav s to obrtjo. Žal, da so izbrali ta poklic, jim ni bilo nikoli.[12]

Pri Muršičevih v Turškem Vrhu se ukvarjajo s sedlarstvom-tapetništvom. S to obrtjo se ukvarjajo že od približno leta 1968. Z obrtjo se ukvarjajo za hobi. Ohranjene imajo le izdelke. Stari oče je delovno orodje kupil v Nemčiji in naslednik, ki se zdaj ukvarja s to obrtjo, je podedoval delovno orodje. Izdelke so delali po naročilu. Večinoma so dajali tudi prijateljsko, zato ni bilo velikega zaslužka. Pri delu je včasih pomagala tudi žena. Ženske so predvsem vzdrževale hišo, moški pa so se ukvarjali z obrtjo. Material za izdelke so dobivali v Ptuju. Obrti so se učili sami, kar pomeni, da so bili samouki. Zaslužek je bil slab. Uporabljali so ročno orodje. Delo je bilo težko. En delovni dan so potrebovali za razmišljanje o izdelku, kakšen bo nastal. Ko je bilo to opravljeno, so se lotili izdelave izdelka., Izdelek so izdelovali skoraj ves dan. Oblačila pri delu so bila preprosta: navadne hlače ter usnjen predpasnik. Predniki so se začeli ukvarjati prav s to obrtjo zaradi navdušenja. Da so izbrali ta poklic, njim ni bili nikoli žal.[13]

Terezija in Franc Majcenovič iz Goričaka 15 sta se ukvarjala s šiviljstvom in čevljarstvom. O njunem delu je na vprašanja odgovarjala hčerka Terezija Majcenovič. Z obrtjo sta se starša začela ukvarjati leta 1933. Nista nadaljevala družinske obrti. Imela sta lastno delavnico. Ohranjen je čevljarski stroj, delovni pripomočki in pisni dokumenti o izobrazbi. Včasih so pri delu uporabljali šivalni stroj in dva čevljarska. Delovno orodje in material sta kupovala v Ptuju. Izdelke sta prodajala predvsem domačinom, včasih pa tudi v Varaždinu in na Ptuju. Zaslužek je bil za preživetje. Pri delu sta pomagala tudi dva vajenca. Oče se je obrti naučil v Mariboru, kjer je bil tudi zaposlen. Kasneje je službo v Mariboru opustil in se zaposlil doma. Delati je začel že zgodaj zjutraj. Tudi mama je šivala cel dan, včasih tudi celo noč. Škornji so bili gotovi v osmih urah, čevlji pa v 5 urah. Delovna oblačila so bila navadna. Za opravljanje tega dela jim ni bilo nikoli žal. [14]

Mihael Simonič iz Hrastovca 16 je imel kovačijo. Danes na tem naslovu živi druga družina-Belšakovi. O kovačiji nam je pripovedovala Ida Simonič. Mihael Simonič je slovel kot zelo dober kovač. Obrti se je naučil v rodnem kraju Veliki Nedelji. Kovačijo so odprli približno leta 1870. Mihael Simonič je bil izučen kovač, z obrtjo se je ukvarjal poklicno. Izdelovali so obroče za sode, kovali so dele za vozove in podkovali konje. Sami so si naredili vijake za les. Izdelke so delali po naročilu. Pri delu so uporabljali pile, klešče, kladiva, pa tudi meh. Delovno orodje so kupili. Ves material so nabavljali v trgovini z železom. Zaposlili so tudi dva "lerpubeca"-vajenca. Delo je potekalo zadovoljivo, z zaslužkom so se lahko preživljali.. Poleg Mihaela Simoniča je bil še en obrtnik s kovačijo in sicer v Dubravi. V tistem času so bile najbolj razširjene obrti v teh krajih sodarstvo, čevljarstvo, prekrivanje slamnatih streh. Delo kovača je bilo zelo zahtevno. Delovni dan so začeli ob 5. uri zjutraj. Najprej so zanetili ogenj in nato začeli izdelovati izdelke. Čas izdelave je bil odvisen od izdelka. Podkve je delal sam, zatem jih je pribil konju na vse noge. To je lahko trajalo ves dan. Pri delu je uporabljal rumen usnjeni predpasnik. Nikoli mu ni bilo žal, da je imel to obrt. Poklic kovačev je bil zelo spoštovan, kovači so bili pravi gospodje.[15]

Najbližji kraj na Hrvaškem na tem območju je Dubrava (danes Križovljanska Dubrava). Ti kraji na tem območju so bili gospodarsko zelo povezani. Slovence in Hrvate so med seboj povezovale tudi družinske vezi. Kot primer takšnega medsebojnega sodelovanja in življenja vam predstavljamo tudi nekaj obrti, ki so jih imeli Slovenci v Dubravi.

Pri Kraljevih v Dubravi so se njihovi predniki od približno leta 1885 ukvarjali s pekarijo. Te obrti oni potem niso nadaljevali. O delavnice je danes ostala samo še soba, ki ji pravijo "pekarija". Ohranjenega gradiva na žalost nimajo nič. Izdelke so prodajali občanom in po naročilu za poroke. Do leta 1932 je obrt uspevala zelo dobro, a so jo zaradi osebnih razlogov približno 1935 zaprli. Zaposlenega so imeli pomočnika, ki je pripravljal testo, ženske pa so se ukvarjale s prodajo kruha in žemljic. Material so kupovali v trgovini na Ptuju. Dela oz. obrti so se naučili iz prakse. Uporabljali so le ročna orodja. V vasi je bil še en pek, največ pa je bilo kovačij, trgovin, vinogradništva, mehaničnih delavnic za popravilo koles in šivalnih strojev. Pekarski izdelki so bili hitro narejeni. Oblečeni so bili v bel predpasnik, in belo kapo. Nikoli jim ni bilo žal, da so pekli kruh, pa tudi vaščani so jih spoštovali zaradi prijaznosti ter jim pomagali pri opravkih. Delovni dan je potekal tako, da je nekdo s kočijo šel v Ptuj po material, vsi domači pa so bili zaposleni s peko ali pa s prodajo izdelkov.[16]

Po prvi svetovni vojni, ko je bilo zelo težko priti do denarja sta se sestri Marija Kralj in Ida Simonič odločili, da odpreta svojo obrt. Odločili sta se za pletilstvo, ker so jima starši kupili pletilna stroja. Ida Simonič, ki se je plesti naučila v Slovenskih Konjicah, je naučila potem še sestro. Približno leta 1936, ko sta začeli plesti po naročilu, je delo potekalo zadovoljivo. Delali sta v majhni sobi. Material oz. volno sta naročili v Ljubljani po več kilogramov skupaj. Ker se v vasi nihče drug ni ukvarjal s to obrtjo, sta imeli tudi ponoči dosti dela, saj nista hoteli izgubiti strank. S kolesom sta sami odvažali izdelke v Majšperk, Ptuj in Varaždin. Izdelovali sta nogavice, puloverje, šale, kape, obleke, krila, pulije... Enostavne izdelke sta končali hitro, zahtevne obleke pa po več urah. Pri delu nista oblekli posebnih delovnih oblek. Izdelke sta izdelovali iz "cefirne" volne. To je bila prava, mehka volna, malo dražja od kangarna (to je bila zelo groba, ostra volna). Da sta se odločili prav za ta poklic, jima nikoli ni bilo žal, saj sta se naučili tudi nekaj koristnega. Pletli sta do druge svetovne vojne, potem pa so trgovino, kjer sta nabavljali volno, zaprli in zato nista dobili dostopa do volne. Njun poklic so vsi zelo spoštovali. [17]

Ida Simonič se je preživljala tudi s šiviljstvom. To je bilo po drugi svetovni vojni, ko ni imela več volne. V isti sobi kot je prej pletla, je tokrat šivala. S šiviljstvom se je ukvarjala poklicno. Delovno orodje je kupila na Ptuju. Šivala je samo po naročilih. Z zaslužkom je bila zadovoljna, ker se je lahko preživljala iz dneva v dan. Obrti se je naučila iz prakse. V tej vasi je bilo kar precej krojačev. Delo je bilo zelo zahtevno. Časi so bili zelo težki, včasih je naredila tudi kaj v zameno za delo. Nekatere stranke ji nikoli niso plačale njenega dela. Šivala je s šivalnim strojem, zato so bili izdelki hitro končani. Šivalni stroj je bil kupljen približno leta 1928. Pri delu je uporabljala vsakdanja oblačila. Nikoli ji ni bilo žal, da se je odločila za ta poklic. Poklic šivilje so zelo spoštovali, ker jim ni bilo treba vseh oblačil kupiti v trgovini.[18]

Predstavljamo vam tudi primere sodobne obrti.

Letos 1.1.1999 so pri Tetičkovičevih odprli avtoservis in trgovino z rezervnimi deli za avte. Obrti niso nadaljevali, pač pa so v njihovi družini prvi, ki se ukvarjajo s tem. Imajo lastno obrtno delavnico. Z obrtjo se ukvarjajo poklicno. Delovno orodje so kupili v Ljubljani. Največ strank imajo na Hrvaškem. Prodaja izdelkov je zadovoljiva. V delavnici delajo le družinski člani. Obrti so se naučili v šoli in pa iz prakse. Z zaslužkom se da preživeti. Nekaj strojev, ki jih uporabljajo: varilni aparati, dvigalo, računalnik za testiranje vozil... Po njihovem mnenju se včasih s to obrtjo ni ukvarjalo veliko ljudi, mislijo pa, da je nekoč v občini Zavrč bilo najbolj razširjeno vinogradništvo. Delovni dan preživijo tako: del delavnika opravljajo administrativno-računovodska dela, nabavljajo material, prodajajo in popravljajo avtomobile. Pri delu morajo imeti delovni plašč, delovno obleko, delavske čevlje, rokavice in očala. Obrt so odprli, ker so čutili potrebo po tej panogi v vasi. Nikoli jim ni bilo žal, da so izbrali ta poklic. [19]

Pri družini Lazar se ukvarjajo z gradbeništvom. Imajo zelo znano gradbeno podjetje z imenom FRAMADA. Z gradbeništvom so se začeli ukvarjati leta 1992. Družinske obrti niso nadaljevali, saj se predniki niso ukvarjali z gradbeništvom. Lastne delavnice nimajo. V prostem času se ne ukvarjajo z nikakršno obrtjo. Orodje so za današnje gradbeno podjetje kupili v trgovini z gradbenim orodjem. Izdelkov za prodajo nimajo. Zaposlujejo delavce z izkušnjami. Administrativno-računovodska dela opravljajo ženske, gradbena dela pa moški. Material kupujejo v trgovini z gradbenim materialom. Gradbeno stroko so se naučili v srednji gradbeni šoli. Zaslužek je dober, ker z njim lahko preživijo. Uporabljajo razne stroje, kot so mešalec, motorna žaga, stroj za nabiranje zemlje, vrtalka, "švas"-varilni aparat... Po mnenju družine Lazar se v preteklosti ni nihče na tem območju ukvarjal z gradbeništvom. Po njihovem mnenju pa je bila zelo razširjena gostinska obrt. Delo v gradbeništvu je zelo naporno. Zjutraj ob 8. uri že začnejo delati, končajo pa približno okrog 5. ure zvečer. Hišo gradijo približno tri mesece do enega leta. Delovna oblačila so zelo kvalitetna (delovni čevlji, delovna obleka). Z gradbeništvom so se začeli ukvarjati zato, ker je to njihova stroka. Ni jim žal, ker so se odločili za gradbeništvo. Po mnenju g. Lazarja jih zelo spoštujejo: "Ker jim vedno pride prav naša pomoč. Kadar glede gradnje zaidejo v težave, jih mi rešujemo."[20]

Obiskali smo obrtnika Težaka, doma v Hrastovcu 22, delavnico pa ima v Hrastovcu 75. Ukvarja se z mizarstvom in vodovodnim inštalaterstvom. Ni nadaljeval družinske obrti, pač pa je začel v njihovi družini prvi. Obrt, ki jo je odprl, je nova, saj ima obrt od 4. januarja 1999. Z obrtjo se ukvarja poklicno. Orodje, ki ga potrebuje, je bilo kupljeno v Ljubljani. Izdelke izdeluje po naročilu. S prodajo je zadovoljen. Zaposlenega ima enega delavca. Material za izdelke dobiva od različnih dobaviteljev. Dela se je naučil s prakso na terenu. Z zaslužkom se lahko preživlja, saj je posel donosen. Uporablja stroje, ki jih potrebujejo v mizarstvu in pri vodovodnem inštalaterstvu. G. Težak je mlajši obrtnik, zato ne ve, katera obrt je bila v občini Zavrč najbolj razširjena, pravi pa, da njegova ni bila zelo. Delovni dan se začne s pripravo orodja, nadaljuje se z izdelovanjem izdelka, kar lahko traja tudi več dni oz. tednov. Delo je zelo naporno in natančno. Njegova delovna obleka je zaščitna-predpisana je z zakonom. Z obrtjo je začel, ker je začutil potrebo po tej panogi v vasi. Ni mu žal, da si je izbral ta poklic.[21]

ZAKLJUČEK

S prvim vprašalnikom smo bili zelo zadovoljni, saj so si ljudje vzeli čas za odgovore, mi pa smo z veseljem prisluhnili zgodbam. Čeprav je Zavrč zelo majhna občina, je bilo na tem območju veliko obrtnikov in so še danes. Menimo, da je to tako zato, ker so naši kraji tudi v preteklosti imeli ugodno povezavo po reki Dravi in cesti z večjimi središči. To nam pove tudi število 44 obrtnikov, ki smo jih zaenkrat uspeli ugotoviti. Ker smo hoteli o obrteh zvedeti še marsikaj drugega, smo sestavili Vprašalnik št. 2. Predstavili smo vam pregled obrtnikov in nekatere opise obrti. Naloge smo se lotili res z zanimanjem in vložili v delo veliko truda. Raziskovanja te teme se nismo lotili samo zato, ker to zahteva razpis, ampak tudi zato, ker smo želeli bolje spoznati naš kraj Zavrč.

Pri raziskovanju smo ugotovili, da je pri nas bila in ponekod še je razvita sodarska obrt, saj so naši kraji znani po dobrem vinu. Zelo sta bili razviti tudi čevljarstvom in pokrivanje streh s slamo. Takšno je bilo tudi mnenje anketiranih. Večinoma družinske obrti niso nadaljevali, začeli so sami. Večinoma so bili samouki. Nekateri so imeli oz. imajo lastne obrtne delavnice, večinoma pa so delali v hiši ali v gospodarskem poslopju, kjer je bilo kaj prostora. Pri večini obrti so uporabljali ročna orodja, ki so jih velikokrat izdelali sami. Nekateri so orodja kupovali tudi v mestih.

Stroje so bolj množično začeli uvajati sodobni obrtniki, razen v šiviljstvu, čevljarstvu in pletilstvu smo odkrili tudi zelo stare stroje. Izdelke so izdelovali in prodajali večinoma po naročilu. Izdelke so prodajali tudi v večja mesta. Za prodajo so skrbele predvsem ženske, ki so opravljale tudi gospodinjska dela. Večino obrtniškega dela so opravljali v družini sami, kadar pa je bilo veliko dela so najeli pomočnike – »lerpubece«. Kakšnih posebnih delovnih oblačil takrat niso imeli, razen dolgega predpasnika. Večinoma je zaslužek zadoščal za preživetje. S tem so bili zadovoljni. Domačinom so marsikdaj naredili tudi kaj zastonj. Obrtniki so povedali, da so njihovo delo ljudje cenili, saj so njihove izdelke potrebovali v vsakdanjem življenju.

CIRKULANE

Zgodovinski krožek osnovne šole Cirkulane odločil, da tekmuje pri raziskovalni nalogi OBRT V NAŠEM KRAJU,. Z našim delom in izpolnjenimi vprašalniki smo spoznali, da še nekaj obrti v našem kraju je in da še niso vse izumrle. Kako pa smo to vse izvedeli, pa vam razkrivamo v nadaljevanju.

S prvim vprašalnikom, za katerega smo potrebovali kar veliko časa, razumevanja, potrpežljivosti in korajže, smo hoteli poizvedeti, koliko obrtnikov deluje v našem kraju danes in s katerimi obrtmi so se ukvarjali v preteklosti. Naš cilj je bil obiskati in povprašati v vsaki hiši, a žal nam to v tem mrzlih dneh in v kratkem času ni uspelo, nekateri pa nas celo niso hoteli sprejeti ali pa je bila hiša zapuščena, naleteli pa smo tudi na vikende. Ko smo bili v takšnem položaju, da nas ljudje niso hoteli sprejeti, nam je bilo zelo neprijetno in nerodno. Toda k sreči so bili taki primeri redki.

Naj vam v prvem poglavju razkrijemo nekaj osnovnih podatkov, da bomo lažje razumeli vlogo obrti na našem območju. V zadnjih letih se je število prebivalcev po posameznih naseljih zmanjšalo. Kraj Cirkulane ima skupno z drugimi naselji - okolici Cirkulan (nekdanja krajevna skupnost Cirkulane, ki je sedaj v sestavi občine Gorišnica) 1030 gospodinjstev.

Število gospodinjstev po naseljih:

1. BREZOVEC ima do seda 93 gospodinjstev, od tega je naseljenih 68 hiš

2. CIRKULANE ostajajo pri 89 hišnih številkah, naseljenih pa 114 gospodinjstev - nekatere hiše so označene s črkami - 78/a, 75/b

3. DOLANE do seda naseljenih 58 hiš

4. GRADIŠČA je imelo 149 naseljenih hiš, sedaj ima samo 103 naseljene hiše.

5. GRUŠKOVEC ima 125 gospodinjstev, naseljenih pa samo 74 hiš

6. MALI OKIČ ima 60 hiš, od tega pa je naseljenih 42 gospodinjstev.

7. MEDRIBNIK ima 31 gospodarskih hiš, od tega pa je naseljenih 47 hiš, tudi tukaj so nekatere hiše označene s črkami A, B, C...

8. MEJE ima 28 hišnih številk, naseljenih pa 24 hiš.

9. PARADIŽ ima 98 hiš, naseljenih pa je samo še 72 hiš.

10. POHORJE ima 37 hiš, naseljenost pa se je tudi tu zmanjšala in padla na 26 gospodinjstev.

11. PRISTAVA ima 46 hišnih številk, od tega pa je tu naseljenih 58 hiš

12. SLATINA ima 77 hišnih številk, tudi tukaj se je naseljenost zelo znižala in sedaj je V Slatini samo 41 gospodinjstev

13. VELIKI VRH ima 92 hiš, od tega pa je 40 hiš naseljenih.[22]

Naselje	Hišnih številk	Naseljenih
BREZOVEC	93	68
CIRKULANE	89	114
DOLANE	35	58
GRADIŠČA	149	103
GRUŠKOVEC	74	122
MALI OKIČ	57	42
MEDRIBNIK	31	47
MEJE	28	24
PARADIŽ	98	72
POHORJE	37	26
PRISTAVA	46	58
SLATINA	77	41
VELIKI VRH	92	40
SKUPAJ ŠTEVILO GOSPODINJSTEV:1030 [23]

Učenci smo od ??? vprašalnikov prinesli 215 izpolnjenih vprašalnikov, od tega pa je bilo najdenih 36 obrtnikov oz. 36 ljudi, ki se z obrtjo samo ukvarjajo in nimajo prave prijavljene obrti.

1. BREZOVEC 35 izpolnjenih vprašalnikov, od tega je 6 obrtnikov.

2. CIRKULANE 19 izpolnjenih vprašalnikov, od tega sta 2 obrtnika.

3. DOLANE 25 izpolnjenih vprašalnikov, od tega je 7 obrtnikov.

4. GRADIŠČA 9 izpolnjenih vprašalnikov, od tega ni obrtnika.

5. MALI OKIČ 34 izpolnjenih vprašalnikov, od tega 6 obrtnikov.

6. MEDRIBNIK 19 izpolnjenih vprašalnikov, od tega 3 obrtniki.

7. MEJE

8. PARADIŽ

9. POHORJE 18 izpolnjenih vprašalnikov, od tega sta 2 obrtnika.

10. PRISTAVA 20 izpolnjenih vprašalnikov, od tega 1 obrtnik.

11. SLATINA 23 izpolnjenih vprašalnikov, od tega 5 obrtnikov.

12. VELIKI VRH 9 izpolnjenih vprašalnikov, od tega ni obrtnika.[24]

Kraj	Z obrtjo se ukvarja še danes	Z obrtjo so se ukvarjali nekoč	Št . izpolnjenih vprašalnikov
Brezovec		6	35
Cirkulane	2		19
Dolane	2	5	25
Gradišča			9
Gruškovec
Mali okič	2	4	34
Medribnik	4		20
Meje
Paradiž		2	2
Pohorje	1	2	19
Pristava	1		20
Slatina	2	3	23
Veliki vrh			9
*Skupaj*	14	22	215 [25]

Pri Kokolovih v Brezovcu 31 so se ukvarjali s kolarstvom. Obrt so imeli od približno leta 1915. Družinske obrti niso nadaljevali. Imeli so samo obrtno delavnico. Ohranjen je "Hoblpunk"(po domače), ki ni v celoti ohranjen. Ta pripomoček so verjetno kupili, ne vedo pa natančno. Izdelovali so po naročilu, večinoma pa so prodajali po vaseh in na sejmih. Prodajali so predvsem vozove. Ni jim preveč dobro uspevalo zaradi dolgotrajnega izdelovanja izdelka. Delala sta tudi dva brata. Včasih so priskočili na pomoč tudi drugi družinski člani. Ženske so se ukvarjale s prejo in "lahkim kmetijstvom". Moški pa s kolarstvom in "težkim kmetijstvom". Material za izdelke so dobili doma, saj so v svojem gozdu podirali javor in jesen, ki imata trd les. Brata sta se obrti naučila sama. Zaslužek je bil premajhen za preživetje družine, zato sta morala tudi drugam na delo. Za izdelovanje izdelkov so uporabljali poleg "hoblpunka" še "gletve". V bližini ni bilo veliko kolarjev. Najbolj je bilo razširjeno kmetijstvo. delo je bilo zelo težko, zato ga niso znali opisati. Izdelek so izdelovali približno 2 meseca. To je bil voz. Oblačila so bila vsakdanja. Nikdar jima ni bilo žal, da sta si izbrala ta poklic, saj ju je zelo veselil. Ljudje so spoštovali ta poklic, saj je bil redek.

V družini Ivana Korošca so se ukvarjali z vinogradništvom. s tem delom se ukvarjajo že od nekoč. Družinsko obrt so nadaljevali približno od leta 1916. Delali so v vinogradu. S tem delom se ukvarjajo ves čas. Orodje so kupovali v trgovinah ali pa so ga izdelovali kar sami. Vino prodajajo v posamezna mesta, grozdje pa v zadruge. Nekaj pa ga pustijo doma. Zaenkrat jim uspeva zelo dobro. Delo so opravljali sami v družini, časih pa s pomočjo drugih. Ženske so večinoma kuhale hrano in delale v hlevu. Moški pa so bili na delovnem mestu v vinogradu. Material so kupovali v kmetijskih trgovinah oz. zadrugah. Delati v vinogradu so se naučili od svojih prednikov. Zaslužek je bil dovolj velik, da so lahko preživljali celo družino. Uporabljali so škornje, ročne škropilnice, motike... S tem delom so se ukvarjali skoraj vsi prebivalci tega predela Haloz. Najbolj je bilo po njihovem mnenju razširjeno kmetijstvo. Delo je bilo zelo težko, saj so vinogradi na hribih, kjer ni mogoče strojno obdelovati. Moški so imeli oblečene delovne hlače in predpasnike, ter srajce. Ženske so imele krila, predpasnike ter zgornje in spodnje bluze. S tem delom so se ukvarjali zaradi preživetja. Nikoli jim ni bilo žal za svojo odločitev, ker jih je to delo veselilo. Zaenkrat so zadovoljni. To menijo zato, ker jim včasih priskočijo na pomoč tudi drugi.

V svojem življenju se je Jakob Korenjak iz Slatine 10 ukvarjal z izdelovnajem streh oziroma "ruštov". S tem poklicem se je začel ukvarjati leta 1925. Z delom je začel sam, saj ga je to delo veselilo. Izdeloval si je tesarsko mizo, na kateri je primež in tudi prosto za orodje. Tudi nekaj orodij si je izdelal sam za lažje opravljanje svojega poklica. Izdelal je tudi stolčke, da so na njih sedeli, ko so opravljali kakšna dela. S tem poklicem ali obrtjo se je ukvarjal poklicno. Izdeloval je strehe vendar je zelo veliko dela vložil tudi v svoj dom. "Rušte" so mu pomagali izdelati drugi, saj je potreboval polno lesa in ni mogel prinesti sam vsega na streho, drugače pa je izdeloval izdelke sam. V tistem času so ženske hodile za varuške otrokom in delat po vasi, vendar so morale tudi doma veliko postoriti. Moški so trdo delali za kruh in seveda gospodarili na svoji zemlji. Tudi on je veliko delal. Doma so imeli veliko gozda in iz njega si je nosil les. Njegovo delo je bilo težko, vendar zelo slabo poplačano. Toliko denarja so imeli, da so se lahko preživljali. S tem poklicem se je na območju Cirkulane ukvarjalo več ljudi, vendar je bilo v tistem času najbolj razširjeno kmetijstvo. Delo obrtnika je bilo težko, saj so zjutraj odšli od doma, vrnili pa se šele zvečer. Izdelke, ki jih je izdeloval, je izdeloval pozimi. Njegovo delavsko oblačilo so predstavljale delavske hlače in predpasnik - "šurc". Takšen je bil njegov poklic in njega je to zelo veselilo. Tudi krajini so spoštovali njegovo delo, saj je bil natančen in zmeraj dobre volje.[26]

Obiskali smo družino Kranjc v Slatini 33/c, kjer so nekdaj pletli koše in košare. S to obrtjo so se začeli ukvarjati približno leta 1964, ampak se danes s to obrtjo ne ukvarjajo. Anketiranci iz te družine niso nadaljevali z družinsko obrtjo. Njihovi predniki so imeli tudi delavnico, da so lažje izdelovali izdelke, vendar izdelki, orodja, fotografije niso več ohranjene. Delovna orodja in polizdelke so izdelovali sami. Izdelke so prodajali po vaseh. Prodaja je bila kar dobra, zato se je od prodaje lahko živelo. s to obrtjo se ni ukvarjal samo mojster te obrti, ampak cela družina. Ker delo ni bilo težko , so lahko delale tudi ženske. Za to delo so morali imeti veliko potrpljenja, saj je bilo ročno. Anketiranci smo tudi vprašali, katera obrt je bila tedaj najbolj razširjena in odgovoril je, da krovna-pokrivanje streh s slamo in pletenje. Anketiranec nam je povedal, da pletenje košev sploh ni težavno, težje si je narediti polizdelke in za en izdelek je bilo potrebno en dan časa. Za to obrt ni bilo potrebnih zaščitnih oblek, tako da so bili lahko vsakdanje oblečeni. Anketiranec se je začel s to obrtjo ukvarjati zato, ker ga je zanimalo in nikdar ni obžaloval, da si je izbral ta poklic. Anketiranca smo tudi vprašali, kakšno mnenje so imeli o njem sokrajani in povedal je, da so ga dobro sprejeli.[27]

Obiskali smo zidarstvo Fuks v Pristavi 21/c, kjer se ukvarjajo s to obrtjo že od leta 1984. Za to obrt obrtnik nima delavnice, ker je delo terensko. Obrtnik je izučeni zidar in z zidarstvom si služi kruh. Od obrtnih pripomočkov ali izdelkov ima orodje, ki je kupljeno. G. Fuks ima zaposlene štiri ljudi. Z zaslužkom obrtnik lahko preživi. Njegov delavnik je zelo naporen, saj je potrebno v delo vložiti veliko truda. Za ta poklic se je odločil, ker ga je to delo veselilo in nikdar ni obžaloval da se je dal na to poklicno pot. Gospoda smo tudi vprašali, kaj on misli, kaj o njem mislijo drugi sokrajani, in povedal nam je, da so ga dobro sprejeli[28]

Dedek gospoda Ivana Majcenoviča se je ukvarjal s pokrivanjem streh. S to obrtjo je začel leta 1940. Njegov dedek ni nadaljeval obrti, v družini jo je začel on. Hodil je od hiše do hiše ter jim pokrival hiše. Z obrtjo se je ukvarjal občasno, pri delu pa je uporablja dve delovni orodji "špreklo" in "hlapca". Špreklo si je dedek gospoda Ivana Majcenoviča kupil, hlapca pa si je naredil sam. V hiši, v kateri je gospod pokrival streho, so mu iz družine priskrbeli "strežača"- pomožnega delavca, ki mu je nosil slamo. S tem delom so se ukvarjali samo moški. Pri hiši, v kateri se je pokrivala streha, so si sami priskrbeli material za pokrivanje. Dedek gospoda Ivana Majcenoviča se je te obrti naučil sam - bil je samouk, zaslužek pa ni bil velik, navadno ga je zato, da si je kupila cigare. V Dolanah in v drugih krajih se ljudje niso ukvarjali s to obrtjo, saj so jo zasramovali. V teh krajih so ljudje predvsem kmetovali. To delo ni bilo preveč težko. Pokrivanje strehe je navadno trajalo dva dni. Oblečen je bil običajno, le na kolenu je imel star klobuk, da si ni uničil hlač. V tistih časih so se vsi ljudje ukvarjali s kakšno obrtjo zaradi zaslužka. Dedku gospoda Ivana Majcenoviča ni bilo nikoli žal zato, da se je odločil za to obrt.[29]

Pri gospe Jelki Erhatič v Dolanah se je njen dedek ukvarjal s šiviljsko obrtjo. Obrt je imel od leta 1848 do leta 1906. Njena mama je nadaljevala družinsko obrt, vendar samo za en rod, do leta 1948. Doma niso imeli delavnice, dedek je delal v dnevni sobi. Z obrtjo se je ukvarjal občasno. Doma še hranijo šivalni stroj, likalnik in razne pripomočke za likanje. Svoj šivalni stroj je kupil od Hermana Kokola. Izdelke je izdeloval po naročilu in jih je prodajal na domu. Prodaja je uspevala kolikor toliko dobro. Delal je sam brez pomoči. samo on je šival. Material za svoje izdelke je kupil sam ali pa so mu ga prinesle stranke. Obrti ga je naučil njegov oče. Z zaslužkom se ni mogle preživljati, to mu je bilo kot dodaten zaslužek. Uporabljal je šivalni stroj, likalnik ter razne pripomočke za likanje. V Dolanah ni bilo veliko krojačev, obrt ni bila zelo razširjena. Ljudje v njihovem kraju so se ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Njegovo delo ni bilo težko. Čas izdelovanja izdelka je odvisen od težavnosti izdelave. Npr. hlače je izdeloval eno uro, kostim pa tri ure. Njegova delovna oblačila so bila vsakdanja, imel je le predpasnik kot delovno oblačilo. Z šivanje se je odločil, ker je bila to možnost, da dodaten zaslužek. Nikoli mu ni bilo žal za to , da se je odločil za to obrt. Ta poklic je bil zelo cenjen, saj so ga vsi spoštovali.[30]

[1] Število gospodinjstev po posameznih naseljih na območju krajevnega urada Zavrč, RS Upravna enota Ptuj, Oddelek za upravne notranje zadeve, krajevni urad Zavrč, 11.06.1996.

[2] Število gospodinjstev po posameznih naseljih na območju krajevnega urada Zavrč, RS Upravna enota Ptuj, Oddelek za upravne notranje zadeve, krajevni urad Zavrč, 11.06.1996

[3] Število gospodinjstev po posameznih naseljih na območju krajevnega urada Zavrč, RS Upravna enota Ptuj, Oddelek za upravne notranje zadeve, krajevni urad Zavrč, 11.06.1996.

[4] Število gospodinjstev po posameznih naseljih na območju krajevnega urada Zavrč, RS Upravna enota Ptuj, Oddelek za upravne notranje zadeve, krajevni urad Zavrč, 11.06.1996.

[5] Vprašalnik št. 1. Hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol.l. 1998/99.

[6] Vprašalnik št. 1. Hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol.l. 1998/99.

[7] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Ivan Bratuša, Korenjak 3, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[8] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Ivan Kokot, Turški Vrh 33/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[9] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Družina Lorbek, Turški Vrh 2/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[10] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Družina Vesenjak, Turški Vrh 1/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[11] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Ivanka Vidovič, Hrastovec 6, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[12] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Družina Fajfar, Turški Vrh 17, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[13] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Družina Muršič, Turški Vrh 13/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[14] Odgovori na Vprašalnik št. 2.Terezija Majcenovič , Goričak 15, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[15] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Ida Simonič , Hrastovec 14/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[16] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Ida Simonič , Hrastovec 14/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[17] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Ida Simonič , Hrastovec 14/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[18] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Ida Simonič , Hrastovec 14/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[19] Odgovori na Vprašalnik št. 2. družina Tetičkovič , Hrastovec 5/b, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[20] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Franjo Lazar , Zavrč 8/a, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[21] Odgovori na Vprašalnik št. 2. Jože Težak , Hrastovec 22, Zavrč. Gradivo hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč, šol. l. 1998/99.

[22] Število gospodinjstev po posameznih naseljih na območju krajevnega urada Cirkulane, RS, Upravna enota Ptuj, Oddelek za upravne notranje zadeve, Krajevni urad Cirkulane

[23] Število gospodinjstev po posameznih naseljih na območju krajevnega urada Cirkulane, RS, Upravna enota Ptuj, Oddelek za upravne notranje zadeve, Krajevni urad Cirkulane

[24] Vprašalnik št. 1. Hrani jih zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, šol. l. 1998/99.

[25] Vprašalnik št. 1. Hrani jih zgodovinski krožek OŠ Cirkulane, šol. l. 1998/99.