Podobe iz Jabel - grad

PODOBE IZ JABEL - GRAD


Stenska tapeta iz Jabel na blejskem gradu, Kitajček s tamburinom na kameli.

Jabeljski grad je bil obnovljen v letih 2002, 2003, 2004 - glavnino denarja je prispevalo Ministrstvo za kmetijstvo, nekaj pa tudi Ministrstvo za kulturo. Obnovo notranjosti gradu je vodila umetnostna zgodovinarka Pečnik Damijana.

LOKA PRI MENGŠU - GRAD JABLJE (HABACH)

Zgodovina
Iz knjige Ivana Stoparja - Gradovi na slovenskem, izdana leta 1989.
Grad Jablje je preživel II vojno skoraj nedotaknjen, a ne za dolgo, kar ni uničila druga vojna, je postalo plen nemirnih povojnih let. Po vojni je bil v gradu zapor za nemške ujetnike, nato za politične zapornice. Nekaj let so v gradu stanovali delavci KPCJ.
V Jabljah imamo opraviti z graščino, ki je po svoji stavbni zasnovi že povsem novodobna, renesančna, le v drobnih formah so ohranjene gotske slogovne značilnosti. Grad je bil, kot beremo v novejši literaturi, omenjen že v 15. stoletju. V resnici srečamo ime Jablje prvič že v listini iz leta 1268, leta 1368 in 1348 pa je izrecno omenjen dvor - hoff ze Habach. Dvor seveda ni grad, ampak v tistem času navadno le stolpasta stavba. ki je središče manjše posesti. Valvazor trdi, da so Jablje pozidali leta 1530. Njegov opis se le malo razlikuje od današnje podobe. Seveda je bil grad večkrat dozidan, prenovljen, v 19. stoletju je dobil današnjo podobo - zadnja temeljita obnova je potekala v letih od 2002 do 2004. Graščino so pozidali kranjski plemenitniki Lambergi, ki so jo imeli v lasti do leta 1644. Nato so bili lastniki Raspi in Mosconi, ki niso temeljiteje posegali v graščino. V času baronov Janežičov pa je tedaj najslavnejši in najbolj plodovit kranjski freskant, Franc Jelovšek (1745), poslikal in opremil z imitacijo gobelinov jedilnico v jugovzhodnem stolpu ter še tri sobe v vzhodnem stanovanjskem traktu. Stane Mikuž in France Stele sta freske nadrobno opisala. V gradu je bilo tudi veliko oljnih slik, med njimi veliko portretov rodovine Lictenberg in serija šestih Weissenkircherjevih doprsnih podob apostolov iz leta 1684. Veliko je bilo dragocenega pohištva, recimo znamenita baročna ura iz leta 1744 in miza iz 1. polovice 18. stoletja z intarzirano podobo mesta Ljubljana na plošči. V sobi poleg knjižnice je bila tudi imenitna peč z grbi Janežičov. Zadnji lastniki so bili Lictenbergi, ki so bili v sorodstvu z Janežiči in so grad prevzeli 1780. Smrti zadnje grofice med II vojno, ki ni imela potomcev, se še spominjajo nekateri domačini, ki so jo šli kropit (ležala je v jedilnici - v jugovzhodnem stolpu). Nekaj dragocenosti je pred koncem vojne v Nemčijo z avtom odpeljal grofičin posinovljenec. Vse ostalo pa so po vojni raznesli, veliko fresk uničili, razbili znamenito peč, v grajskih sobanah so celo kurili. Jedilnico z nekaj Jelovškovimi freskami je delno rešila Biotehniška fakulteta, ki je imela stolp pod ključem, saj je v njem hranila nekaj svojega inventarja. Nekaj stenskih tapet je na blejskem gradu (Kitajček s tamburinom na kameli, plesoči Kitajček itn). Gospe, ki sta delali v gradu za časa zadnje grofice, še živita (leto 2005). Stari sta čez 90 let in sta, s še zmeraj odličnim spominom, pomagali pri reševanju - obnovi gradu, kar se je še seveda dalo rešiti.
Sledijo podobe gradu in njegove notranjosti.

Stenska tapeta iz Jabel na blejskem gradu, Kitajček s tamburinom na kameli.
Stenska tapeta iz Jabel, sedaj na blejskem gradu - Kitajček s tamburinom na kameli, plesoči Kitajček. Koristno in lepo bi bilo ohranjene tapete, ki trenutno krasijo blejski grad (leto 2005), vsaj preslikati in kopije prenesti v grad Jable.

Stanje leta 2006.


Grad je leta 2006 sprejel v svoje okrilje Center za evropsko prihodnost in bo služil kot glavni protokolarni objekt med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji v prvi polovici leta 2008. V grad so bile prenešene tudi zgoraj omenjene tapete, ki so jih dolga leta hranili na blejskem gradu, oziroma v Narodnem muzeju.

Jedilnica gradu leta 2006.

Še zanimivost, ki bi jo bilo potrebno raziskati.
Domačin Tone Zupan pripoveduje, da je na področju industrijske cone Trzin bilo med prvo vojno vojaško letališče, kjer je igral pomembno vlogo avstrijski pilot "general" "Below", ki bi naj pozneje postal grofičin prijatelj, ljubimec. Tone je sin padlega partizana, pravi domoljub. Gospod Tone Zupan tudi trdi, da je "Below" med drugo svetovno vojno rešil ogromno domačinov, iz Trzina in okolice, ker jih je pravočasno posvaril, da jih bo aretiral gestapo (nemška policija). Baje se je "Below" še leta 1946 sprehajal okrog gradu, nakar je moral zapustiti Slovenijo, saj je bil tujega rodu, kljub lojalnosti do partizanov. Tone Z. pravi, da bi temu gospodu bilo potrebno postaviti vsaj spominsko ploščo. Baje je grofica imela na bližnji vzpetini, v gozdu, hišico za nadzor posestva, itn. Zanimive zgodbe o grofici, pilotu ljubimcu, reševanju domačinov, itn, povedano bi bilo potrebno preveriti.

Preverjanje Zupanovih navedb.
Na strani občine Trzin se dobi podatek o letališču, citati: "Med I. svetovno vojno je bilo v Trzinu tudi letališče z oporiščem za 32 vojaških letal. [] Trzin je odigral pomembno vlogo tudi v slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991, saj je ob trzinskem mostu čez Pšato 27. junija 1991 divjala ena pomembnejših bitk med pripadniki JLA ter slovensko teritorialno obrambo. V bitki so padli štirje vojaki JLA in en pripadnik TO."
Glej tudi - Leto 1991 - veterani.
Zgornji citati potrjujejo del navedb gospoda Zupana.








































































































































































Posnela Jene Marjetka.

Do sedaj je to stran obiskalo ljudi.

Nazaj na domačo stran.