Marjan Šubelj se je rodil leta 1934 na Križu pri Komendi. Po osnovni šoli v Komendi in nižji gimnaziji v Kamniku se je izučil za elektrikarja in sprva služboval v elektropodjetju Vinka Habjana v Kamniku, leta 1956 pa se je zaposlil v Ljubljani pri takratnem podjetju Slovenija ceste - Mehanični obrati. Od leta 1972 je z družino živel v Kamniku, se leta 1990 upokojil, deset let kasneje pa se je, žal mnogo prezgodaj, njegova življenjska pot iztekla.

Mladostno "nagnjenje do slikanja", se pravi talent in spoznanje, da z njim lahko življenje prijetno nadgradi in polepša, najprej seveda predvsem sebi v veselje, so bili Marjanu Šublju vsekakor odločujoča podlaga in izhodišče za njegovo ljubiteljsko slikarsko dejavnost.

K slikanju pa ga je vzpodbujalo tudi to, da je bilo drugim njegovo slikanje všeč. V zdaj že končani ljubiteljski slikarski ustvarjalnosti Marjana Šublja je zanimivo zajeta vsekakor ilustrativno vzorčno ponavljajoča se zgodba uveljavljanja in utrjevanja oblike, tako imenovane "ljudske umetnosti".

Marjan Šubelj se je svoje prirojene večje likovne občutljivosti zavedel že v času mladostnega odraščanja, v zadnjih letih šolanja na kamniški nižji gimnaziji. Odstopanje od povprečja je bilo več kot očitno. Sprva je bilo njegovo risanje in slikanje še povsem neobremenjeno raznih vplivov. Nagnjenje je preraščalo v veselje, saj je bilo povezano z nenehnimi presenečenji zaradi spoznavanja lastnih sposobnosti in zmožnosti. Ohranilo se je le nekaj zgodnejših slik in nekatere so po doživetosti likovnega zapisa in individualizma enkratne in tako rekoč neponovljive.

Toda vse odgovornejše, drugačne, nelikovne življenjske zadolžitve so v Šubljeve poglede in ustvarjalna razmišljanja postopoma vnesle nova spoznanja in njegovo slikarsko umetniško snovanje je postalo podrejeno okusu okolja, kateremu je pripadal, in ga oblikovalo ter nato ves čas tudi usmerjalo s svojim širokim zaledjem.

Podreditev splošnejšemu "ljudskemu" okusu je kljub občasnemu druženju z drugimi likovnimi samorastniki v bistvu odraz že zgodnje slikarjeve osamitve oziroma vsidranosti v okolje, ki ga je po svojih sposobnostih že davno prerasel.

Odslikavanje reprodukcij v dimenzijah realizma zasnovanih krajinskih slik sodobnih slikarjev in slikanje ob pomoči fotografij je prineslo v slikarstvo Marjana Šublja drugačen, že izdelan in splošnejši ljubiteljski način podajanja krajinskih motivov, kjer se je v bistvu izoblikovalo težišče njegovega končnega idiličnega slikarskega sporočila.

Kakorkoli že, zdaj je dorečeno in razvojno zaokroženo več kot štirideset let trajajoče slikarsko ustvarjanje Marjana Šublja. Posthumno pripravljena razstava njegovih del je "prerez" skozi opus, ki ima danes že spominsko vrednost, predvsem pa ostaja v kulturni podobi Slovenije kot dragocen slikarski zapis z delčkom tega, kar je imel slikar rad in je ljudem na splošno tudi blizu. Sodi v razmah slovenskega likovnega samorastništva, s katerim pa se je avtor uspel le občasno tesneje povezati.

Kot slikar je bil Marjan Šubelj v bistvu pravi samorastnik, čeprav ni bil tvorneje povezan s tovrstnim organiziranim delovanjem. Glede na svojo siceršnjo družabnost je postal in bil prava legenda, s svojim slikarstvom pa pristen predstavnik sodobne množične ljudske umetnosti, ki še čaka na poglobljenejšo strokovno preučitev.