Petdeset let republiške matične knjižnice / Ivan Kanič
V: Petdeset let Narodne in univerzitetne knjižnice. - Ljubljana,
1996 (Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice, 5). -
ISBN 961-616-06-3. - str. 55-62, 23 ref

Petdeset let republiške matične knjižnice

Ivan Kanič

Povzetek
Doseganje visokega standarda na področju knjižničarstva ni le vprašanje ustreznega financiranja te dejavnosti in stroke, temveč pogosto še bolj odločilnega vpliva odgovornega pristopa k njuni organizaciji in razvoju ter načrtovane in usklajene razvojne politike, pogosto v okvirih nacionalnih programov kulture, izobraževanja ali raziskovalne dejavnosti. Pri tem imajo posebno strokovno in razvojno vlogo centri, ki spremljajo, povzemajo in analizirajo doseženo stanje na področju knjižničarstva, pripravljajo strokovna gradiva za politično odločanje državnih organov, usklajujejo strokovno delovanje knjižnic ter bdijo nad strokovnim izobraževanjem in razvojem stroke. Taki strokovni centri delujejo pogosto v okviru nacionalnih knjižnic, ki imajo za to ustrezno usposobljene kadre in potreben pregled nad dejavnostjo. V povojni Jugoslaviji in Sloveniji smo razvili in tudi zakonsko utemeljili institute “matičnosti”, “matične dejavnosti”, “matične službe” in “matične knjižnice”, ki jih ustrezno opredeljujeta tudi zakona o knjižnicah oz. knjižničarstvu iz let 1961 in 1982. Prav matični dejavnosti gre zasluga, da sta se slovenska knjižnična dejavnost in bibliotekarska stroka ustrezno razvili in ujeli korak z modernim razvojem in delovanjem knjižničarstva po svetu ter se tako utrdili, da sta se danes sposobni vključevati v mednarodno strokovno dogajanje in knjižnične sisteme. Z zakonom o knjižnicah je bila za republiško matično knjižnico določena Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki takrat zastavljene naloge matične dejavnosti v razširjeni in dopolnjeni obliki izvaja še danes. Zaradi vse bolj izraženih potreb po usklajenem delovanju na področju izobraževanja in raziskovalne dejavnosti je ustanovila Narodna in univerzitetna knjižnica Bibliotekarski strokovni in znanstvenoraziskovalni center, ta pa se je kasneje združil z Republiško matično službo v Enoto za razvoj knjižničarstva, ki opravlja naloge na področju raziskovalne dejavnosti, svetovalne dejavnosti, izobraževanja in spremljanja delovanja knjižnic. Ob tem je težko razumljivo, da si nekateri pisci novega zakona o knjižničarstvu prizadevajo kar se le da okrniti matične funkcije slovenske nacionalne knjižnice.

Vsebina

Matična dejavnost
Republiška matična knjižnica
Enota za razvoj knjižničarstva
Zaključek
Literatura

Pogled v preteklost kaže, da je bila knjiga kot samostojen delček “spomina človeštva” in nosilec duhovnih vrednot vedno vredna izredne pozornosti pomembnih tvorcev človeške zgodovine. Veliki možje so jo častili, skrbeli zanjo in jo predajali prihodnjim rodovom kot svetinjo, shranjeno v knjižnici. Veliki uničevalci narodov in kultur so skrbno izbirali načine za njeno uničenje. To zgodovinsko spoznanje o pomembnosti in celo usodnosti knjige in knjižnice za obstoj človeštva je skupaj z gesli francoske revolucije, da mora postati knjižno bogastvo dostopno vsem, rodilo načela Unesca o splošni dostopnosti publikacij in razvoju knjižnic in knjižnične dejavnosti kot nacionalno pomembne infrastrukture, ki jo je potrebno graditi in razvijati skrbno, načrtno in v skladu s strokovnimi zahtevami. Ni torej naključje, da se mnogi narodi radi ponašajo z bogatimi knjižničnimi zbirkami, sodobnimi knjižnicami, pomembnimi bibliotekarskimi šolami, visoko usposobljenimi strokovnjaki na področju bibliotekarstva, novimi nacionalnimi knjižnicami. Prav tako ni naključje, da je med elementi presojanja “zrelosti” mlade Slovenije za vstop v Evropsko unijo tudi ocena stanja na področju izvajanja knjižničarske dejavnosti.

Matična dejavnost

Doseganje visokega standarda na področju knjižničarstva ni le vprašanje ustreznega financiranja te dejavnosti in stroke, temveč pogosto še bolj odločilnega vpliva odgovornega pristopa k njuni organizaciji in razvoju. V nekaterih deželah se je pokazal tudi izreden vpliv več stoletne tradicije, ki ga ustrezno dopolnjuje načrtovana in usklajena razvojna politika, pogosto v okvirih nacionalnih programov kulture, izobraževanja ali raziskovalne dejavnosti. Pri tem ne gre brez sodelovanja strokovnih centrov, ki spremljajo, povzemajo in analizirajo doseženo stanje, pripravljajo strokovna gradiva za politično odločanje državnih organov, usklajujejo strokovno delovanje knjižnic, bdijo nad strokovnim izobraževanjem in razvojem stroke. Njihova organizacija in način delovanja sta odvisna od tradicije in dosežene razvojne stopnje, običajno pa delujejo na univerzah, v nacionalnih knjižnicah ali kot samostojni instituti, le redkeje v okviru ministrstev. “Ker je nacionalka skoro vedno tudi največja knjižnica z najbolj usposobljenimi kadri, opravlja često tudi posle osrednje knjižnice z večjimi ali manjšimi pristojnostmi za nadzor drugih knjižnic. Včasih, posebno na Vzhodu, delujejo ob njej posebni raziskovalni in strokovni centri, oziroma instituti (npr. Znanstveno- metodični kabinet ob praški nacionalki, Inštitut knjige v Varšavi, Metodična posvetovalnica za knjižnično propagando v vzhodnem Berlinu, kjer je tudi samostojni Centralni inštitut za knjižničarstvo itd.)”. Tako smo v povojni Jugoslaviji in Sloveniji razvili in tudi zakonsko utemeljili institut “matičnosti”, “matične dejavnosti”, “matične službe” in “matične knjižnice”, ki je po svojih funkcijah, nalogah in ciljih v marsičem dokaj podoben metodičnim centrom v deželah Vzhoda in bibliotekarskim institutom Zahoda (npr. Deutsches Bibliotheksinstitut v Berlinu), terminološko pa so navedeni izrazi neprevedljivi v druge jezike.

“Matična služba, matična dejavnost ali kar matičnost je ena od dejavnosti naše stroke, o kateri slovenski knjižničarji razmeroma precej govorimo, o njej pišemo, jo organiziramo in izvajamo, vendar se vse od leta 1961, ko jo je uzakonil naš prvi zakon o knjižnicah, do danes nismo uspeli o njej precizno dogovoriti. Ali če povemo bolj natančno: o tej dejavnosti, njenem področju, vsebini, nalogah in metodah imamo še danes različne predstave in mnenja, ki jih, kot kaže, ni uspela poenotiti niti burna in obsežna razprava, ki smo jo razvili ob pripravi in sprejemanju Zakona o knjižničarstvu. Čeprav zakon matične knjižnice in njihovo dejavnost v osmih členih (od 27. do 34.) dokaj jasno in natančno definira, je v naši knjižnični praksi še vedno dovolj nejasnosti in neusklajenosti, ki se kažejo v izjavah in mnenjih posameznih knjižničnih delavcev, še bolj pa pri praktičnem izvajanju, oziroma neizvajanju nalog matične dejavnosti.” Danes, trinajst let po sprejemu drugega zakona o knjižničarstvu (1982) ni stanje prav nič drugačno. Tudi “burne in obsežne razprave” ob pripravi osnutka novega predloga zakona, ki trajajo že od leta 1991, budijo spomine na takratne čase.

Slovensko knjižničarstvo je eno tistih, ki se je lahko razmeroma kmalu ponašalo z lex specialis za svoje področje že leta 1961 (nekatere razvitejše države, npr. Avstrija, Nemčija ga še danes nimajo), njegov namen pa je bil “... pravno uveljavljaviti predvsem takratno razvojno stanje slovenskega knjižničarstva glede na splošni družbeni politični položaj v Sloveniji, hkrati pa je razvil popolnoma nove osnove za nadaljnji še uspešnejši in sodobnejši razvoj knjižničarske službe na Slovenskem. Zakon je ... ustanovil institucijo matične knjižnice za območje ene ali več občin in za območje cele Slovenije ter postavil zahtevo po strokovnosti knjižničarskega dela.” Prav matični dejavnosti gre zasluga, da je “... po zadnji vojni ter nacionalni in socialni osvoboditvi slovensko knjižničarstvo naredilo velik razvoj. Iz vojnega uničenja se je na novo rodilo, iz začetnega organizacijskega in strokovnega zaostajanja ujelo korak z modernim razvojem in delovanjem knjižničarstva po svetu ter se organizacijsko in strokovno tako utrdilo, da je dandanes sposobno vključevati se v mednarodno strokovno dogajanje in knjižnične sisteme.” “Knjižničarska matična dejavnost, vodena po Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani kot republiški matični knjižnici, je speljala številne organizacijske akcije in oskrbela potrebna navodila za organizacijsko in strokovno ureditev ljudskih in študijskih, šolskih in specialnih knjižnic, da bi se vse mogle enakopravno vključiti v republiško mrežo javne knjižničarske službe.”

Republiška matična knjižnica

De iure imamo Slovenci svojo nacionalno knjižnico ravno pol stoletja, de facto pa še petindvajset let več, to je od konca prve svetovne vojne, čeprav sta prva pravna akta, ki že dodeljujeta nekatere pravice po današnjem pojmovanju nacionalne knjižnice, že iz leta 1807 oz. 1810; to sta odloka o pravici ljubljanske Licejske knjižnice do prejemanja obveznih izvodov vseh tiskov v deželi Kranjski in kasneje z območja Ilirskih provinc. Po drugi svetovni vojni je bila 13. oktobra 1945 sprejeta in dva tedna kasneje razglašena Uredba Narodne vlade Slovenije o Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je dotedanji Univerzitetni biblioteki prvič predpisovala naloge, ki naj jih, poleg nalog osrednje univerzitetne knjižnice, opravlja tudi kot slovenska nacionalka. Med njimi najdemo prvič navedene tudi funkcije republiške matične knjižnice “... strokovna pomoč knjižnicam v Sloveniji, skrb za strokovno izobraževanje njihovih delavcev ter zbiranje in posredovanje informacij o knjižničarstvu v Sloveniji” , ki jih Narodna in univerzitetna knjižnica, v razširjeni in dopolnjeni obliki, izvaja še danes. Tako so bile v zgodnjem povojnem času postavljene osnove za matično dejavnost naslednjih desetletij, čeprav samih izrazov “matičnost”, “matična knjižnica” in “matična dejavnost” še ne zasledimo. “Matične knjižnice nam je prinesel zakon o knjižnicah, objavljen ... (Uradni list LRS, št. 26/1961), in sicer razločuje občinske matične knjižnice in republiško matično knjižnico” . “Z zakonom je za republiško matično knjižnico Slovenije določena Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. To določilo je logična posledica razvoja, ki ga je ta knjižnica dosegla. Predvsem ima skoraj dvestoletno tradicijo, ima največ domačih tiskov (že od 1807 je dobivala dolžnostne izvode, čeprav le s Kranjskega), veliko starih in novejših rokopisov in precejšnje število strokovnega osebja (imela ga je tudi v preteklih časih, ko so drugod pri nas komaj poznali poklic knjižničarja). Lahko rečemo, da je že v 19. stoletju bila osrednja biblioteka ne le Kranjske, temveč tudi slovenije. Še izraziteje je to postala po letu 1918, vsekakor pa je po letu 1945 tudi opravljala vsaj del nalog, ki so danes naložene osrednji matični knjižnici, npr. skrb za vzgojo bibliotekarskih kadrov, skrb za katalogizacijska pravila ipd. Določba zakona o republiški matični knjižnici je torej utemeljena in sama po sebi razumljiva.” Zakon sam se ukvarja z matičnimi knjižnicami dokaj na kratko in le v dveh členih (35. in 36. člen), zato pa je tedanji ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice dr. Mirko Rupel v svojem članku dovolj potanko naštel naloge republiške matične knjižnice in jih tudi pojasnil. Pri tem se je oziral predvsem na registracijo knjižnic in takrat še sveži pravilnik ter pogoje, ki jih je morala knjižnica za registracijo izpolnjevati, poudarjal pa je tudi pomen in potrebo po vzgoji in strokovnem izpopolnjevanju strokovnega osebja, ki ga je v povojnem času izredno primanjkovalo, zato je zarisal tudi shemo izobraževalnega sistema. Isto velja za organizacijo in pospeševanje “knjižničarske službe in stroke” ter pomoč pri strokovnem delu knjižničarskega osebja, kjer že zasledimo začetke inštruktorske oziroma kasneje svetovalne službe za posamezne vrste knjižnic, kakor jo poznamo danes. Opazimo tudi veliko skrb za pripravo učbenikov, priročnikov in drugih tehničnih pomagal ter izhodišča za službo centralne katalogizacije slovenskih tiskov in evidenco knjižničnega gradiva v centralnih katalogih, ki so jih takrat že s pridom uporabljali. S tem, da je dodal vsem osnovnim nalogam nacionalne knjižnice še funkcije republiške matične knjižnice, je ravnatelj dr. Mirko Rupel razvijal knjižnico po vzoru najbolj razvitih nacionalnih knjižnic v skladu s smernicami, ki sta jih v tistem času uveljavila Unesco in Ifla. Slovenska nacionalna knjižnica je torej uspešno sledila konceptu razvoja nacionalnih knjižnic razvitega sveta, ves čas vse do danes pa je bilo opaziti zaostajanje zaradi finančnih in kadrovskih omejitev, pri katerih je bila matična služba prej pravilo kot izjema.

“Že dikcija zakona, še bolj pa članek Mirka Rupla “Republiška matična knjižnica”, jasno kaže, kako malo definirane so bile naloge matične službe v tistem času. Iz članka je razbrati voljo za sodelovanje in pomoč, pa skoro bojazen, da ne bi matične dejavnosti kdo razumel kot nadzor ali vmešavanje v notranje zadeve knjižnice. V dvajsetih letih se je matična dejavnost močno razvila, z njo pa tudi slovensko knjižničarstvo. Sprejeli smo prve normative in standarde, sprejeli koncept razvoja slovenskega knjižničarstva in idejo o izgradnji enotnega knjižničnoinformacijskega sistema.” Razvoj slovenskega knjižničarstva je dosegel nivo, ko se je bilo treba ozreti po višjih ciljih. Dr. Branko Berčič si je kot ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice zadal nalogo, da mora razviti republiška matična knjižnica predvsem še strokovno raziskovalno dejavnost. “Brez nje inštruktorska dejavnost pri organiziranju, strokovnem delovanju in programiranju knjižničarskega dela v SR Sloveniji ne bo več mogla uspešno slediti razvoju bibliotekarske vede po svetu in razvijati knjižničarsko stroko in službo v domovini. Ob utrjevanju sedaj programirane in dosežene stopnje knjižničarstva na vseh področjih dela (splošnoizobraževalne, mladinske, šolske, visokošolske, specialne knjižnice) bo treba stalno dograjevati domače standarde in normative ter uvajati sodobne organizacijske oblike knjižničarske službe in delovne metode strokovnega dela. Ena osnovnih nalog bo še večja aktivnost na področju izobraževanja strokovnih delavcev za knjižnice, tako preko strokovnih izpitov in tečajev kot z akcijo za uvedbo popolnega visokošolskega študija bibliotekarstva. Ob tem pa bo seveda treba poskrbeti za oblikovanje ustreznega predavateljskega kadra, za večje specializiranje in znanstveno kvalificiranje med knjižničarskimi strokovnjaki ter za pripravljanje in izdajanje potrebnih priročnikov, strokovnih in znanstvenih del s področja bibliotekarstva.”

Enota za razvoj knjižničarstva

V deželah, kjer je knjižničarstvo bolj razvito in statusno bolj priznano, poteka raziskovalno delo predvsem v bibliotekarskih centrih in inštitutih, ki so lahko samostojne enote ali oddelki nacionalnih knjižnic, v deželah z razvitimi in tradicionalnimi univerzitetnim sistemi na področju knjižničarstva pa poteka to delo na univerzah. “Težnja, da bi pri nas osrednja slovenska knjižnica, torej Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani postala središče raziskovalne dejavnosti v bibliotekarstvu, se je pojavila razmeroma zgodaj. Ta ideja pa je dobila svojo zakonsko potrditev šele z izidom novega zakona o knjižničarstvu leta 1982, ki v 35. členu pravi, da Narodna knjižnica razvija knjižničarsko stroko za SR Slovenijo ter vzpodbuja in organizira raziskovalno delo na področju knjižničarstva. Narodna in univerzitetna knjižnica je že dotlej dajala pobude za raznovrstne raziskovalne teme, ki so jih izvajali bibliotekarski strokovnjaki pretežno iz NUK, UKM in CTK, skrbela pa je tudi za organizacijo in koordinacijo raziskovalnih programov.” Prav presenetljivo je, da je bilo okrog tega vprašanja zelo burno tudi v času priprave novega osnutka predloga zakona o knjižničarstvu v letih 1994 in 1995, ko so si nekateri razpravljalci na vso moč prizadevali črtati tozadevno dikcijo iz člena, ki govori o nalogah nacionalne knjižnice.

Leta 1977 je Narodna in univerzitetna knjižnica ustanovila Bibliotekarski strokovni in znanstvenoraziskovalni center, ki naj bi postal osnovno gibalo za izvajanje znanstvenoraziskovalne dejavnosti, tako da bi v sodelovanju z republiško matično službo spodbujal, organiziral, usklajeval in tudi sam izvajal raziskovalno delo na vseh področjih bibliotekarstva. Center se je tudi uradno registriral kot raziskovalna enota. Organizacijsko nadgradnjo predstavlja združitev Bibliotekarskega raziskovalnega centra, Republiške matične službe in Službe za avtomatizacijo v Enoto za razvoj knjižničarstva, ki opravlja naloge na področju raziskovalne dejavnosti, svetovalne dejavnosti, izobraževanja in spremljanja delovanja knjižnic.

Raziskovalni program predstavljata dve temeljni področji, to je koordiniranje razvojno- raziskovalnega dela na področju bibliotekarstva in samostojno izvajanje te dejavnosti. Infrastrukturno podporo raziskovalni dejavnosti, svetovalni dejavnosti in izobraževanju nudi INDOK center oziroma specialna knjižnica za bibliotekarstvo, ki predstavlja istočasno tudi informacijski vir za udeležence v študijskem procesu na oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Svetovalno delo izvajajo svetovalci za posamezne vrste knjižnic, to velja predvsem za splošnoizobraževalne in visokošolske knjižnice, saj kljub dolgoletnim prizadevanjem in argumentiranju financerji ne pristanejo na zapolnitev delovnih mest svetovalca za specialne in za šolske knjižnice. Ista služba izvaja tudi spremljanje delovanja knjižnic in poročanje o njihovem delu za potrebe slovenskega okolja ter za Unesco.

Izobraževanje poteka na različnih nivojih v obliki predavanj, seminarjev in tečajev, ki so vsebinsko prilagojeni potrebam in zahtevam knjižničnih delavcev, vključuje pa tudi strokovne izpite za pridobivanje kvalifikacij in strokovnih nazivov v bibliotekarstvu. Potrebe po izobraževanju so iz leta v leto večje in jih kljub precejšnjemu številu verificiranih predavateljev ni mogoče v celoti izpolniti. Svetovalci Enote za razvoj knjižničarstva sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju programa oddelka za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti.

Zaključek

O organizaciji, metodah dela, načinu in pogojih delovanja Enote za razvoj knjižničarstva ter Narodne in univerzitetne knjižnice kot republiške matične knjižnice je še veliko nerešenih vprašanj, ki so predvsem finančnega oziroma kadrovskega, pogosto pa zlasti statusnega značaja. Pričakovati je bilo, da se bo tako neustrezno stanje s časom vsaj nekoliko izboljšalo in uredilo, vendar temu ni tako. Dolgoletne zahteve po zasedbi praznih mest svetovalcev za šolske in specialne knjižnice še vedno ostajajo brez rešitve, pa tudi strokovna mnenja in odločitve republiške matične knjižnice oziroma Enote za razvoj knjižničarstva vse pogosteje naletijo na neustrezen odmev predvsem politične javnosti. Mar ni najboljša ilustracija povedanega večletno in izjemno burno dogajanje ob pripravi novega osnutka predloga zakona o knjižničarstvu, pri katerem nimajo strokovna mnenja in argumenti republiške matične knjižnice prav nobene teže, pisci besedila zakona pa si celo prizadevajo kar se le da okrniti matične funkcije slovenske nacionalke.

Literatura