Razstava - Jakše Jeršič / Glasba panoram Plečnikove arhitekture

Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD) so nastali kot skupna pobuda Sveta Evrope in Evropske unije. Temeljni vodili sta vzpodbuditi zanimanje javnosti za varstvo kulturne dediščine in javnosti predstaviti idejo o skupnem evropskem prostoru, skupni kulturni dediščini.

Danes DEKD organizira 49 držav Evrope. Spoznanje, da lahko kulturno dediščino najbolje varujejo le ljudje sami, je bilo vodilo organizatorjem, da pod okriljem DEKD združijo prizadevanja različnih posameznikov in organizacij.

Čevljarski most v Ljubljani, 2007, barvna fotografija, 70 x 190 cm

Otvoritvena slovesnost DEKD in odprtje fotografske razstave Barbare Jakše Jeršič in Staneta Jeršiča:

Sobota, 22.september, 2007
ob 11,00 uri
v Jakopičevem sprehajališču pred gradom Tivoli v Ljubljani.

Barbara Jakše Jeršič in Stane jeršič bosta predstavila inovativen in popolnoma nov avtorski pogled na arhitekturne dosežke Jožeta Plečnika.

Čevljarski most v Ljubljani, 2005, črno-bela fotografija, 120 x 360 cm

Razstava GLASBA PANORAM PLEČNIKOVE ARHITEKTURE obsega 60 barvnih in črnobelih fotografij ter vključuje kritiško - analitične tekste Dr. Petra Krečiča in Dr. Milčka Komelja.

www.zvkds.si/dekd
www.bestdreams.net

Ob letošnji 135-letnici rojstva in 50-letnici smrti največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika posvečata fotografska mojstra Stane Jeršič in Barbara Jakše Jeršič svoj izostreno občutljivi pogled njegovemu delu v Ljubljani. Njune fotografije niso naravnane dokumentarno, ampak vpostavljajo ustvarjalni dialog z velikim ustvarjalcem, ne da bi interpretirale njegove motive poljubno in samovoljno. Bolj kot to odkrivajo nove in intimne poglede nanje in se jim iz svojih zornih kotov približujejo vseskozi spoštljivo, z velikim razumevanjem, s plečnikovsko zanesljivostjo, hkrati tiho in ponižno.

Že profesor France Stele je Plečnikovo arhitekturo, temelječo na osebnem doživljanju klasične, na antiki osnovane ustvarjalnosti, ki jo simbolizira steber, imenoval večnostno, in kot arhitekturo za večnost jo dojemata tudi fotografa. S svojim dosledno podolžnim formatom jo molče spremljata kot spokojno panoramo, ki jo oživlja in razčlenjuje zlasti vzgon stebrov v raznovrstno zvenečih ritmih.

V večnostnem dojemanju je njuna Plečnikova arhitektura negibna in brezčasna, dvignjena nad vrvež vsakdanjosti; zato ne na ulicah ne v notranjščinah in ne na mostovih, celo na stadionu ne, ni nikakršnega človeškega vrveža, še samotnega pohajalca ne; sta le mir in  tišina. Vse na njunih podobah je le ustvarjalno posvečeno prizorišče, urejeno za pogled, ki išče slovesno zbranost ali - v Plečnikovem trnovskem ateljeju - nevidno arhitektovo navzočnost. V takem sožitju z umetnikovim delom, v zavesti o njegovi duhovni prisotnosti, pa jima zaživi kot arhitektura tudi narava, ko odzvanja Plečnikovim stebrom s stebri drevesnih debel, poživlja zadržanost prizorov z življenjem zelenila in jo izrisuje s hrepenenjem ovijalk; ponekod pa se razkrije skozi arhitektoniko krošenj celo arhitektura svetlobnih žarkov, ki vnaša v podobe tudi mistično usmerjen pridih nadzemskega življenja.

Fotografa sta se v svojem dojemanju tako približala Plečnikovi intimnosti, da sta  s svojo konstrukcijsko premišljenostjo tudi sama postala arhitekta. V arhitektonsko ubrani kristaliničnosti svojih kompozicij pa risarsko precizno izrisujeta Plečnikovo arhitekturo tudi z detajliranjem njenih razčlenitev in ornamentov. Pri tem odkrivata muzikalnost njegovih ritmov ter spreminjata prostorske poglede v ritmične preplete grafičnih vzorcev ali stroga arkadna zaporedja v slovesno skandiranje strumnih lokov.

Zlasti njune črno-bele fotografije, preprežene po belih ploskvah z ornamenti čipk, so kot zamolkle grafične podobe, polne tihe poezije. V njihovi zasneženi naravi so obzirno potopljeni arhitekturni segmenti, znamenja ali svetilniki, ki jih je >zasadil< mojster Plečnik kot oporišča lepote, ki opozarjajo na večnost.

Plečnik je ob vsej svoji resnobnosti govoril, da Slovenci nimamo pravega smisla za ornament, ker smo premalo po otroško veseli, in je z ornamentiko oživljal in razveseljeval tudi lastno strogost, nazadnje v poetični prenovi ljubljanskih Križank. Človeka je skušal odreševati z umetnostjo. Njegova umetnost je bila v bistvu sakralna in pred smrtjo je na vprašanje o onstranstvu odgovoril, da ne o tem ne vemo ničesar, ker je vse velika skrivnost. 

On sam je v tem duhu ustvarjalno zajemal iz doživljanja skrivnosti, navzoče v izročilu davne, a neumrljive umetnosti, prežete s človeškim hrepenenjem po brezčasnosti, in iz sožitja z naravo. Prizorišče svojih poti po svetu, posebej po Ljubljani, je preoblikoval v posvečeno trdnost, ki jo poživlja krhki dih izbranega zelenja. Po Plečnikovi Ljubljani nas vodi med svojimi dragocenimi poudarki od postanka do postanka, nas molče ogovarja in razveseljuje, in v njegovem imenu nas tokrat usmerja tudi pogled fotografskega para, ko roma okrog njegovih stopinj, zazrt skozi kolonade, peristile in okna v svet, ki ga kultivira in osmišlja Plečnikov ustvarjalni duh.

Po lepoti hrepeneči Plečnikov duh je ustvaril iz svojih ljubljanskih pogledov eno samo, v usodo človeškega življenja (zaznamovanega s svetišči, knjižnicami, zbornicami, mostovi, promenadnimi potmi in vrtovi zadnjega slovesa) zazrto poezijo, ki jo fotografska ustvarjalca oživljata v njeni neuničljivosti, monumentalnosti in prefinjenosti. Vidita jo vso ostro in hkrati razčlenjeno, zmehčano v soju njune svetlobe ter krhko in prosojno, v ustavljenem času ustvarjalne meditacije do kraja samotno, obljudeno le s Plečnikovim motrenjem, zmagoslavno in elegično, tujo vsemu nizkemu in minljivemu, plemenito in nadzemsko.

Dr. Milček Komelj

PLEČNIK V FOTOGRAFIJI: PANORAMSKI POGLED STANETA JERŠIČA IN BARBARE JAKŠE

Med predstavitvenimi tehnikami je arhitekt Jože Plečnik posebno cenil fotografijo. Njeno vrednost je spoznaval že v študentskih letih, saj  je prek nje v strokovnem revijalnem tisku dunajski in evropski javnosti predstavljal svoja prva natečajna dela in dosežke s prvimi realizacijami. Kot mlad samostojni arhitekt je znal poskrbeti,  da so bila njegova dela fotografsko dobro dokumentirana, še več, za posnetke svojih najboljših arhitektur, kot je bila denimo Zacherlova hiša na Dunaju (1903 - 1905), je izposloval najboljše dunajske fotografe. Ko je začel prenavljati praški grad (1920 - 1934) s številnimi dvorišči, vrtovi in notranjščinami, je za dokumentiranje gradbenih posegov in izvedenega skrbela uprava praškega gradu. Pri tem ni štedila in je najemala najboljše fotografske moči v Pragi. V Ljubljani pa je bil položaj nekoliko drugačen. V prvem obdobju je skrbel za fotografiranje gradenj in izvedenih del njegov asistent France Tomažič. Potem pa, ko sta se okrog leta 1930 razšla, se zdi, da Plečnika sistematično fotografiranje njegovih del ni več zanimalo; zadovoljil se je s slikami, ki so mu jih občasno prinašali študentje ali hvaležni investitorji.

Po Plečnikovi smrti leta 1957 se je gledanje na Plečnikovo delo spremenilo. Če je za arhitekturno stroko zanimanje zanj upadlo, pa je Plečnikova Ljubljana s svojimi vabljivimi arhitekturnimi motivi ves čas zaposlovala fotografe. Ti so poskrbeli, da so njihovi posnetki z značilnimi Plečnikovi motivi našli pot v časnike revije in znova in znova na razglednice. Toda Plečnikova arhitektura v desetletju po njegovi smrti ni našla svojega posebnega fotografskega interpreta. Za potrebe prve velike razstave o njegovem opusu leta 1968 je njen avtor Lojze Gostiša povabil dva izjemna hrvaška fotografa Nenada Gattina in Nina Vranića. Njuna vloga pa je bila večja, kot se zdi na prvi pogled. Prispevala sta resda prvi enovit fotografski opus na ključna Plečnikova dela od Dunaja mimo Prage do Ljubljane, a hkrati ustvarila temeljni zorni kot na Plečnikovo delo, ki je postal kar normativen. Šele ob >drugačnih< posnetkih nekaterih tujih fotografov smo lahko ugotovili, kako se je njuna intepretacija Plečnika vsidrala kot samoumevni način opazovanja Plečnikovega dela. Številni slovenski fotografi, ki so velik del svojega fotografskega opusa posvetili Plečnikovi arhitekturi, so se pri ključnih delih postavljali na skorajda  ista mesta, ki sta jih prvotno določila Gattin in Vranić. Njihova zasluga, govorim predvsem o Janezu Kališniku, Edu Primožiču, Damjanu Galetu, Branku Cvetkoviču in Miranu Kambiču, pa je, da so klasične fotografske poglede razširili skorajda do najmanjšega spomenika, ki so ga še kje našli in jih objavljali v vrsti temeljnih knjig in vodnikov o Plečniku.

Tako je šele mlajša generacija fotografov razprla nekatere alternativne vidike na Plečnikovo delo, odkrivala nove, prej nevidene poglede in se lotila tudi novih fotografskih tehnik. V tem časovnem in usmeritvenem kontekstu vidim najnovejši fotografski opus o Plečnikovi Ljubljani Staneta Jeršiča in Barbare Jakše. Če je kdo od omenjenih klasikov fotografije Plečnikovega dela kdaj že uporabil panoramsko fotografijo,  je postala Jeršiču in Jakšetovi ta fotografska metoda izključno fotografsko izrazilo. Je nosilec njunega temeljnega koncepta. Vanj sodi tudi odločitev, da so vsi po Plečniku oblikovani objekti, notranjščine ali javni prostori prazni, brez ljudi. Ti dve preprosti avtorski odločitvi pa sta proizvedli kvalitativno bistveno novo fotografsko interpretacijo Plečnikovega dela in več, proizvedli sta fotografsko celovito v sebi sklenjeno sporočilo, ki je vrednost sama na sebi. Plečnikovo delo jima je bolj sredstvo in naj se sliši še tako nenavadno, ni jima cilj opazovanja, razkrivanja Plečnikovega genija, temveč fotografski izraz sam na sebi ob Plečnikovi diskretno >dopuščeni< asistenci. Avtorja sta do Plečnika nadvse spoštljiva, vendar njuna razpotegnjena panoramska slika povzroči, da se Plečnikovi tako izraziti in osebnostno izpovedni elementi kot obli balustri, stebri, krepka arhitektonika umikajo iz ospredja v oddaljeno ozadje slike. Tisto, kar torej Plečnika najbolj avtorsko označuje, na njunih fotografijah izgublja prvinsko moč. Arhitekturna polnoplastičnost prehaja v prefinjen grafični zapis. Gre za korake v  procesu, ki jim moremo slediti od panoramskih slik razsežnih potez denimo Plečnikovih Tržnic, žalskih vežic ali Šentjakobskega trga prek slik manjših odprtih javnih prostorov kot velikega križanskega dvorišča, peklenskega dvorišča, stika brvi Tromostovja z začetkom  poteze Tržnic do slik izbranih notranjščin. Panoramski posnetek je bolj >pravičen< do linearno razvitih objektov, mnogo manj do manjših, optično obvladljivih odprtih prostorov in povsem >nepravičen< do notranjščin. Te zadnje drastično odstopajo od naše osebne doživljajske izkušnje z njimi. Stopnišče Trgovske zbornice (Ustavnega sodišča), Plečnikovi sobi v njegovi hiši, velika čitalnica Narodne in univerzitetne knjižnice. vsi ti prostori so postali čudno široki in potlačeni. Res so še Plečnikovi, a zelo, zelo drugačni. Koncentrirana govorica form na majhnem prostoru z razširitvijo na panoramski format slabi, sneg na krogelnih konfinih na Šentjakobskem trgu jemlje Plečniku njegovo formalno določenost in polnoplastičnost, z odsotnostjo  ljudi prostor izgublja enega ključnih meril.

Avtorja pa sta napravila še en korak od >Plečnika< k njunemu novemu fotografskemu >konceptu<. Fotografsko izostreni, skrajnje očiščeni panoramski izrezi notranjščine Plečnikovega zimskega vrta, pogleda čez vogal glasbenega paviljona proti veliki (na sliki povsem pomanjšani) tribuni, slike štirih Plečnikovih stebrov na grobu njegovih staršev na Navju, panoramskega izseka Tromostovja ustvarjajo novo kakovostno umetnostno resničnost, ki nastaja v zevu >izginjajočega< Plečnika.

Dr. Peter Krečič