fzs Fiap-mladi
 
 
 

fzs

 

Matej Sitar
America, my way
torek, 11. septembra 2007, 19.00
galerija Media Nox, Židovska ulica 12, Maribor


Potopisna fotografija je bila ena od rojenic fotografskega medija. Ko je leta 1839 Francois Arago pospremil na pot odkritje fotografije, ji je med drugimi usodami napovedal tudi, da bo prinašala slike iz krajev, ki jih ljudje ne morejo obiskati. Zgodovina je to Aragojevo napoved tudi potrdila. Že prvi fotografi so se podali z Napoleonom v Egipt in svet preplavili s posnetki Egipta, predvsem s kopijami hieroglifov, ki so tako pripomogli k širjenju poznavanja egipčanske kulture, katerih pisavo je na začetku 19. stoletja razvozlal Jean-Francois Champollion. V naslednjih desetletjih so fotografi prekrižarili svet, od severnega tečaja do vrhov Mount Everesta, od saharskih peščin do deževnega pragozda Papue Nove Gvineje. Iskali so idealne estetike fotografiranih prostorov. Nasploh je iskanje lepote predstavljalo glavni cilj fotografov tistega obdobja.
Toda vsako iskanje >idealnega< se naslanja na postavljena pravila, skupni imenovalec večine ocenjavalcev, ki si ogledujejo določeno delo. S tem, ko vsi sledijo istemu idealu, postanejo vsi izdelki presentljivo podobni, brez individualnega duha. Idealno okolje za pridne učence, zveste kopiste, delavce brez individualnih pretenzij prežete z željo zadovoljite množice.
Prvi, ki je krepko posegel v ta način razmišljanja je bil Robert Frank, švicarski emigrant v ZDA . S pomočjo svojega mentorja in vzornika Walker Evansa je leta 1955 dobil štipendijo spominskega sklada John Simon Gugggenheima in se podal z družino na pot po Ameriki. Na tej poti je posnel okoli 28.000 fotografij, od katerih je pozneje za knjigo The Americans izbral 83 del. Čeprav je poleg zgolj potopisnega pristopa v teh delih prisotna tudi močna socialna komponenta, je v tej potopisni knjigi Frank pokazal obraz kulture, ki ga ta ni bila voljna gledati. Fotografija je s tem prestopila iz dokumenta v kritiko in avtorji so ob spoznanju te moči Franku trumoma sledili.
Dandanes je naloga fotografov seveda precej drugačna kot je bila v dneh od otroške radovednosti pa do beatniške razigranosti. Svet je postal veliko manjši. Fotografija in predvsem televizija so gledalcem približali svet na doseg očesa oziroma daljinca. Najbolj poslikane in posnete kraje poznamo tako, kot da bi bili na našem dvorišču. Zgolj opisovanje ni več dovolj in socialna kritičnost postaja skoraj marketinška poteza.
Matej Sitar je svoj pogled Amerike predstavil na oseben način s pomočjo impresionističnega pristopa. Specifični pogled, tekstura in barvni obseg polaroidne fotografije nam poskušajo predstaviti vtis poti preko dežele, ki se je od časov Roberta Franka do danes precej spemenila. Stare stereotipe zamenjujejo novi in blišču marketinških luči sledi streznitev vsakodnevnega življenja. Amerika skozi oči hitečega turista nima več tistega mita nedosegljivosti in ekskluzivnosti. Trenutki ukradeni pozabi časa v koloritu polaroidnega postopka delujejo zasanjano, odtujeno, hladno. Avtor, skozi katerega oči to opazujemo, ne podaja stereotipnih, že videnih ikon. In ravno pobeg tem obrazcem, ki jih je globalna kultura vsadila v našo podzavest, je kvaliteta te serije.
Tudi to je Amerika.

Rajko Bizjak


 

 


 
 
Fotografska zveza Slovenije, p.p. 222, SI-3001 Celje, Slovenija izvedba: agencija Prepih