Sečoveljske soline so edinstven spomenik na slovenskih tleh, kajti soline niso niti arhitektonski, niti naravni spomenik, temveč spomenik človeškega dela, ki je ostal v delu Sečovelj popolnoma neokrnjen od svojega nastanka do danes.
Soline v Sečovljah še danes predstavljajo enkratno, likovno enostavno, a bogato krajinsko podobo. Hiše ob kanalih so po zasnovi in oblikovanju preproste, njihov videz pa prepričljiv in obvladuje okolico. Prav to me je vzpodbudilo, da soline prikažem na nenavaden način, ki je našim očem skrit.
Fotografska razstava Soline med nebom in zemljo predstavlja presunljivo zgodbo o sečoveljskih solinah, zgodbo o časih, ko so stare soline še živele, ko so solinarji obdelovali solna polja in je soline preveval občutek skladnosti in popolnosti.
Star tehnološki proces pridobivanja soli se je najdlje ohranil v solinah predela Fontanigge v Sečovljah. Tu je bila organizacija najboljša in to ob najmanjšem dodatnem deležu energije, ki jo je prispeval človek ter ob največji možni izrabi naravnih virov in danosti narave. Soline so zahtevale poseben način življenja, način pridobivanja soli je pogojeval urejanje krajine, arhitekturo ozkih pasove kopnega in zajede morja v celinski prostor.
Soline so zagotovo pogost motiv številnih fotografov. Ob vsakem obisku tega majhnega, a hkrati motivno bogatega predela Slovenije, je avtor fotografij Primož Hieng ta majhen, a zanimiv košček slovenske obale posneti tudi iz zraka. Predvideval je, da lahko soline, posnete na tak način, pokažejo svojevrstno in nenavadno podobo.